Najlepša dolina v Karavankah

Tako pravijo o dolini Poden (Bodental). Na nedeljskem potepu po slovenskih (ne pa "slovenijskih") hribih sva uresničila zamisel z enega svojih prejšnjih izletov čez mejo. Kakih 8 km onkraj mejnega prehoda Ljubelj je pri cerkvici sv. Magdalene odcep levo proti Slovenjemu Plajberku (Windisch Bleiberg) in Žabnici (Bodental). Pred Boštom (gostiščem Sereinig) v Žabnici sva zavila desno in na razcepu pred mostičkom levo. Parkirala sva pri Podnarju (gostilni Bodenbauer), kjer so naju prijazno ogovorili v slovenščini. Ponašajo se s prelepim razgledom na Karavanke in z mogočno lipo, posajeno davnega leta 1636.

Pot 662 naju je vodila skozi gozd, pisan od trilistnih penuš, kalužnic, vijolic, mlečkov, podlesnih in trilistnih vetrnic, dvocvetnih vijolic, zajčjih deteljic, navadnega volčina, spominčic, tevja, telohov ... do Mlake (Märchenwiese = Pravljična trata) in prvih navadnih alpskih zvončkov, ki so naju potem spremljali večino poti, množice kalužnic in drobcenih sviščev. Nad Mlako sva se povzpela ob potočku, ki je najbrž dal jasi slovensko ime, spet v gozd med jetrnike in deveterolistne konopnice. Nato sva zavila desno na stezo, ki je na zemljevidu označena kot zahtevna (črtkana). Med spomladansko reso, lapuhi in celo belimi repuhi (pri nas so že odcveteli) sva se povzpela do križišča poti 662 in 603, kjer naj bi bilo zahtevnega odseka konec. Bila sva prijetno presenečena, saj je popolnoma nezahteven, še posebno strm ne, le na čistini pod križiščem se markacije izgubijo (v snegu) – držite se desno.

Z naslednjega travnika, kjer spet v nobeno smer ni oznak, sva uživala v pogledu na Palec, Nemški vrh in Vrtačo. Pot sva nadaljevala po melišču, poraščenem z ruševjem, grmički navadnega slečnika, alpskimi kosmatinci, alpskimi velesami, avriklji in wulfenovimi jegliči. Kjer je bilo treba na precejšnji strmini čez široke jezike snega, sva se kar malo bala zdrsa (zelo daleč bi šlo ...). Zemljevid nama je pripravil še nasprotno presenečenje: na Štincah (»štengicah«) so se začele jeklenice, zato sva pospravila palice; proste roke sva potrebovala tudi na mestih, kjer se je razmočen drobir ugrezal pod stopinjami, na suhih pa se je spodsipal, zato sva bila hvaležna ruševju, da sva se ga lahko prijela za »roke«. Jeklenice niso povsod napete in nekaj klinov je izruvanih. Po zemljevidu nezahtevna pot je bila za naju že kar plezarija. Bolj ko sva se dvigala, lepši je bil pogled nazaj na Vgrizevo planino (Ogrisalm). Na škrbini, kjer je bilo konec vzpona, sva v vpisni knjigi prebrala slovensko pohvalo, da je pot lepa in nezahtevna. Lepa je res, za šodrovce najinega kova pa ne čisto od muh. Ta odsek bi si na zemljevidu veliko bolj zaslužil črtkano črto kot tisti, ki je označen z njo.

Nato sva se spustila mimo drobcenega izvira in posebno razdrtega dela (skale se krušijo v velikih kosih in ob dolgih, globokih razpokah se utegne ob večji moči ali teži kak del poti podreti v globino) na Vrata (Matschacher Sattel, 1714 m). Niže doli so se oznake spet izgubile v snegu, zato sva do Celovške koče (Klagenfurter Hütte, 1664 m) sledila gazem. Kopne lise so krasili votli petelinčki in nunke. Vso pot sva bila sama, a na cilju je bila množica ljudi; večina pride gor po lažji poti skozi Medvedji dol. Kakšen lep kraj! Okrog koče se vrstijo Ovčji vrh ali Kozjak (Geiβberg), Svačica, Belščica, Orlice s Celovško špico, Stol, Vajnež z drugo Belščico, Struška.

Do križišča 662/603 sva se vračala po isti poti, od tam pa po 603 mimo izvira na prijetno Vgrizevo planino, kjer sva posedela v tišini med razgibanimi vrhovi. Dotedanji cvetlični ponudbi so se pridružili še pljučniki. Pod stenami Kosmatice sva s poti, ozaljšane z avriklji, špajkami, spominčicami, navadnimi lusneci in alpskimi mastnicami, opazovala slikovito skalovje Strugarice, potem pa sva se v strmih ključih spustila do gozdne ceste, kjer so naju pričakale pogačice in nokote. Kmalu sva zagledala dolino in še pred prvimi hišami našla označeno bližnjico do izhodišča. Slabi dve uri in pol gor in približno enako dol, vmes pa se je treba na vso moč obirati in pasti zijala, da vam ne uide kaj lepega.

Po hladnem šorleju pod Podnarjevo lipo (drugi gostje so neiznajdljivo sedeli pod sončniki, od katerih ni bilo prida sence) sva se ustavila še pri Sereinigu in si ogledala Jezerce (Meerauge = Morsko oko) neverjetne modrozelene barve in se po lesenih mostičih sprehodila okrog njega. Voda je tako čista, da se razločno vidi vse, kar leži na dnu. Legenda pripoveduje o povezavi z Blejskim jezerom: Podnarjevim je baje nekoč padel v Jezerce par volov, potem pa so ju našli v Blejskem (tako je pisalo v Gorenjskem glasu 25. 11. 2007).

Ne vem, ali je imel domačin Josip Šašel prav, da je Poden »najmičnejši dol osojnih Karavank«, strašno mičen je pa res: zaradi cvetličnega bogastva in slikovitih gora.