Po najlažji poti na Kepo

Ko sva nad Belco stikala za rožami, sva se prepričala, da je Kepa res vidna samo z ene točke v Zgornjesavski dolini: z mostu na Belci. Lepa! Za včeraj napovedano lepo vreme in za danes napovedani mokri mraz sta odločila: v petek na Kepo, v soboto v službo.

Po prebranem sva sklepala, da bova to mejno goro najlaže osvojila z avstrijske strani. Do izhodišča je najkrajša pot skozi Karavanški predor. Šele na meji sva se spomnila, da za približno 4 km po avtocesti tvegava kazen, ker je moj avto brez avstrijske vinjete. Za izvozom St. Jakob im Rosental (Šentjakob v Rožu) sva sledila kažipotu Finkenstein (Bekštajn), se peljala pod avtocesto in še pred krajevno tablo Unteraichwald (Spodnje Dobje) pri komaj opazni tablici z napisom Bertahütte zavila levo. Odtlej sva se držala kažipotov Kopein, tudi Kopain (Kopánje), in parkirala pred gostilno Sticker (na avstrijskem zemljevidu Türkenkopf). Na vprašanje, ali smeva, sva dobila začuden »Ja, freilich!«

Vrnila sva se do kapelice in desno od nje stopila v gozd. Stare markacije so naju pripeljale do razločnih puščic pri prehodu čez kamnito grapo, nato pa mimo krmilnice in čebelnjakov na gozdno cesto k Bertahütte. Zavila sva levo nanjo in poslej so naju dobre oznake na poti 680 vodile po cesti mimo Iličevega rovta (Illitsch Rauth) in kažipota za Arihov rovt (Arichraut), zatem pa po bližnjicah, ki sekajo ovinke (markirana je tudi cesta). Pot se vztrajno vzpenja, čeprav ni hudo strma. Je pa hudo mušna, če lahko tako rečem, in po tej plati prav nič hudomušna, ampak dobesedno od muh: nadležne muhe so zanesljivo prevladujoče prebivalke tega dela sveta. Po dobri poldrugi uri sva pogledala iz gozda pri Bertahütte in najin cilj se je slikovito postavil na ogled. Takoj sva spoznala, da v Mušič-Habjanovem vodniku in v junijskem Planinskem vestniku pohvaljeni severovzhodni greben res ni za naju (to sva slutila že po omembah plezanja I. in II. stopnje, varovanja in čelad), in se odpravila po najlažji poti na Kepo.

Na drugi strani pod kočo je helidrom(ček) – betonski H na majceni ravnici, še niže pa znamenje in kažipoti ob gozdni cesti na sedlu Borovščica (Ferlacher Sattel). Prečkala sva jo in se podala po dobro označeni, lepo speljani in odlično nadelani poti med skalami in ruševjem, tudi čez nekaj širokih jezikov snega, ki še leži v grapah. Kar pošteno sva grizla kolena, tu in tam pa sva se ustavila ne le zaradi oddihovanja, ampak tudi zaradi bogastva rož (pogačic, resja, navadnih slečnikov, orlic, dišečih volčinov, alpskih mastnic, alpskih veles, alpskih zvončkov, dvocvetnih vijolic, clusijevih sviščev ...) ter razgledov nazaj na Komníco (Ferlacher Spitze) in druge gore, na dolino z Dravo in Vrbskim jezerom. V poldrugi uri sva prisopihala na greben, kjer so na sedelcu med Dovško Malo Kepo in Kepo mejne table. Tam pride gor tudi pot s slovenske strani; pogled v razdrte strmine naju je navdal z dvomi, ali bova kos poti z Belce. Vrh s križem, geodetskimi in mejnimi kamni ter vpisno skrinjico sva že kar utrujena dosegla čez četrt ure. Bilo je vroče, zato se je prileglo malo vetrčka in veliko pijače. Med razgledovanjem in fotografiranjem sva si lepo odpočila.

Do Bertahütte sva se vrnila po isti poti. Privoščila sva si odličen cesarski praženec (Kaiserschmarrn ali »po naše« šmoren) z jabolčno čežano. Za vrnitev v Kopanje sva si izbrala pot 679 čez Bleščečo planino (Rossalm, tudi Roβalm). Kažipot naju je poslal skozi gozd na gozdno cesto, markacije pa levo nad njo. Pričakovala sva spust, a sva se morala najprej precej povzpeti, da sva tik pod vršno steno Komnice prečila široko strmo melišče, nato pa so kolena kar precej trpela, tako navpik je šlo nizdol. Ta spust si bom zapomnila tudi po neverjetnih množinah dvocvetnih vijolic ter po plezanju čez podrto drevje in pod njim (sicer dobro označena pot je zanič vzdrževana). Prečkala sva dve cesti, ki ju ni na zemljevidu (ali eno in isto dvakrat). V dobri uri in četrt sva pristala na Bleščeči planini. Ogledala sva si malo Kočo nad Arihovo pečjo SPD v Celovcu. Trenutni gostje so naju prijazno napojili, veliko pa nama niso vedeli povedati, tudi edina Slovenka med njimi ne. Konec poti ni bil posebno razburljiv, ampak to se po napornih turah, kakršna je bila ta, rado zgodi. V dobre pol ure sva bila pri avtu, zadovoljna z dnevom. Tako lep je bil (da nama ga ne bi skazila kazen, sva se vrnila čez Ljubelj), da sva kar težko verjela vremenski napovedi za danes. Današnja sobota v službi ni bila »kazen božja«, saj sem si včeraj napolnila baterije in zunaj je deževalo!