15 junij, 2009

Kobariški Stol iz Breginja

Sredi junija se vsako leto odpraviva na kratke »počitnice«, katerih poglavitna točka je, kakopak, kak hrib. Zadnja tri leta sva šla v Idrsko in od tam na Matajur (takrat še ni bilo tegale dnevnika), Kobariški Stol in Krn. Vsakič je bilo lepo (tako zelo, da sem vsem trem posvetila pesmi), le Stol nama jo je zagodel prav na vrhu, saj je bila taka megla, da sva se skoraj izgubila. Toda pot nanj je bila čudovita, zato nama je kljub temu ostal v lepem spominu in sva se letos vrnila k njemu. Najino »domovanje« v Idrskem je bilo zasedeno z jadralnimi padalci, zato sva bila prikrajšana za običajni pogled skozi okno na Krn, a tudi v Starem selu sva ga lahko občudovala, s parkirišča.

V soboto sva si za izhodišče izbrala Breginj. Po potresu leta 1976 je pozidan na novo, le cerkev sv. Nikolaja in Ščirnov ograd še spominjata na predpotresne čase. Parkirala sva pri cerkvi ter se mimo slikovitega ograda (štirih obnovljenih domačij okoli elipsastega dvorišča; ta muzej je bil žal zaprt) odpravila za kažipoti in markacijami. Asfalta je bilo hitro konec. Gozdno cesto sva kmalu za Petrinovo žago na potoku Bela zapustila po mostu čezenj in mimo male ribogojnice stopila na slabšo cesto. Ko je zaradi strmine začela pošteno vijugati, sva sekala ovinke po označenih bližnjicah in po 50 minutah prisopihala do cerkvice sv. Marjete. Pozvonila sva za srečo in malo posedela. Tu so naju pričakale prve kranjske lilije in so naju poslej razveseljevale ves dan.

Nedaleč nad cerkvico je bilo konec prijetne sence. Po sončnih travnikih je bilo vse belo kobulnic, tako da je moralo biti že po verjetnostnem računu vsaj nekaj takih, ki se še niso čisto »sploščile« – pravcate čipkaste žogice. V visoki travi so se čisto brez potrebe sramežljivo skrivale prelepe travnolistne perunike, videla pa sva tudi »vrtiček« ilirskih perunik, obilo zelenih čmerik, rumenih grahorjev, lučnikov ... Pot je strašno strma (saj mora premagati kakih 1.100 višinskih metrov), k sreči pa je speljana v lepih ključih, dobro je nadelana in nič ne visi. Tričetrt ure nad sv. Marjeto sva dosegla greben. Levo naju je vabil Musc (tako pravijo domačini Malemu Muzcu), desno Stol, najin prvi cilj. Tu so se začele pogačice, cele poljane čemaža (ali pa so kake druge lukovke?), tik pod vrhom pa sva bila deležna še alpskih veles, kobulastih vetrnic, clusijevih sviščev in njihovih drobcenih bratrancev, grmičkov navadnega slečnika ... Tisto, kar stoji na vrhu Stola, mu ni v okras, drugače pa je bilo lepo: razgledi v dolino, sinje nebo, posuto z desetinami pisanih jadralnih padal, par velikih ujed in jadralno letalo, nekaj belih kopastih oblakov, pogledi na okoliške in bolj oddaljene gore (Matajur se je čisto odkril, Krn je kukal iz oblakov, Kanin pa se ni hotel pokazati).

Vrnila sva se na mesto, kjer sva prilezla na greben, in nadaljevala proti Malemu Muzcu. Na ono stran pot ni tako lepo nadelana in prehodna. Prebijala sva se skozi ruševje in ga pomagala opraševati: za nama so se dvigali rumeni oblački cvetnega prahu. Po travnatih odsekih so nama kazali nerazločno pot količki, kakršne sva videla v Italiji in se vedno spomniva nanje, kadar na kakem travniku ali jasi »zmanjka« poti. Na tej strani so cvetele še podlesne in trilistne vetrnice. Greben je ponekod zelo ozek in zračen, kjer pa je le prezahteven, je potka speljana pod njim. Treba je bilo tudi malo poplezati med skalami, okrašenimi z rumenim miljem, grmi ob poti pa so bili ozaljšani z modrimi cvetovi planinskega srobota. Tako sva čez Njivico, Puntarčič in Ribežne prilezla na Musc. Ko sva onstran vrha zagledala, kakšna stezica vodi v Breginj, sva opustila misel, da bi se spustila k bivaku in se povzpela še na Veliki Muzec, kajti očitno je bilo, da bo pot vratolomna in hudo nevarna za zdrs, zato se bova spuščala zelo počasi. Tako je tudi bilo. Po kake tričetrt ure sva prišla do skalnatega območja (Prekopa?), kjer se pot razcepi: desni krak je zelo izpostavljen, levi pa se tako spodsipa, da naju je kar »vleklo« v globino. Še vedno je boljši desni, ker je trdnejši. Po slabi uri sva pristala na cesti in se po že znani poti vrnila k avtu.

Za konec sva v Borjanah zavila proti Robidišču in se pri 5. kilometru z majhnega parkirišča spustila k Nadiži, da sva si ogledala še Napoleonov most. Samo s kopnega – nisva sledila zgledu mladega kolesarja, ki je zaplaval po mrzli reki.

Ni komentarjev: