Zadnje čase je bilo bolj malo možnosti za pisanje, zdaj pa bom poskušala nadomestiti zamujeno. Za spremembo bom začela od zadaj. V tednu, ki se izteka, je bilo časa samo za »ta kratko popoldansko« in odpravila sva se na Prtovč, od koder sva se že dvakrat povzpela na Ratitovec. Za Železniki sva nasproti Jesenovca 5 zavila desno čez Selško Soro (na mostu je velik kažipot 2,5 h Ratitovec) in parkirala na drugi strani. Zavila sva levo (desno je še ena pot, ki naj bi naju po načrtovanem krogu pripeljala nazaj k avtu) k hiši številka 7, se nad njo povzpela po stopnicah, potem pa po ozki strmi potki nad Plenšakom, ki se pod mostom izlije v Selščico.
Pot je zelo dobro označena, zato opis ni potreben, potrebno pa je opozorilo: zelo ozka je, precej visi (breg pa je strrrm in dooolg!) in celo v suhem je nevarna za zdrs, vlaga pa na listju, koreninah in odlomljenih vejah sploh naredi pravo drsalnico. Redka pričevanja nekdanje nadelave so še komaj opazna. Torej zbrano in previdno! Večinoma se je treba precej gristi v kolena. Pri tem "delu" naju je zmotila le čredica srn, ki se je pognala v dir in nama pokazala bele ritke. Nevljudno? Prej sva bila "nevljudna" midva, ker sva jih vznemirila. Ko sva se po dobre pol ure približala navpični steni in se že spraševala, kje bova prišla čez, je potka zavila pravokotno desno in se zvito (v ključih) 
pretikala po strmini. Čez 20 minut se je unesla in razširila; zavila je levo, desno pa sva na deblu opazila napis Žel. Ker si nazaj grede spusta po tolikšni strmini nisva posebno želela, sva se odločila, da bova raziskala, ali se lahko vrneva v Železnike tu. Med Štedel vrhom in Paškom sva kmalu prikorakala na plano in zagledala svoj cilj: prikupni Prtovč pod razpotegnjeno gmoto Ratitovca. V gozdu ni bilo veliko rož pa tudi bolj pod noge sva gledala, na planem pa so naju pričakale prstaste kukavice, orlice, drobni živo vijolični osati, navadni gadovci, klobčaste zvončice, tako temno vijolični jajčasti repuši, da so bili skoraj črni ..., 
lepki osati pa so nama kimali vso pot. Posedela sva pod košato lipo pri partizanskem spomeniku, pod nama pa je samevalo veliko parkirišče pri cerkvi Marije Pomočnice – to sredo popoldne se očitno ni nihče odpravil na Ratitovec. Oči so počivale na zelenju okoliških hribov.
Na poti, izbrani za vrnitev, ni bilo treba dosti raziskovati, saj je markirana, četudi zemljevid ne pravi tako. Videla sva prve letošnje rumene slapove nagnoja. Ko sva korakala po gozdni cesti, nisva opazila odcepa k Lomskemu slapu, naslednji odcep, narisan na zemljevidu, pa je označen (pot tudi, čeprav zemljevid "trdi" drugače). Na tisti strmini med vejami in po koreninah sta mi zaprla sapo gorska kolesarja. Povedala sta nama, da poti k slapu pravzaprav ni. Pri utrujenem znamenju, kjer je levo odcep v Draboslov(i)co, sva se spustila v desno in po kaki uri pogledala iz gozda nad veliko prežo. Kmalu pod njo (čez travnik je šlo nekoliko na pamet) sva pri sv. Antonu v Škovinah pristala na cesti. Med cerkvijo in najinim avtom je bilo še 2,8 km asfalta. Pa ni bilo treba ves čas po njem, le skozi Železnike do podjetja Tehtnica, tam pa še pred mostom čez Soro desno med hiše in potem ves čas med cvetočimi travniki s pojočimi črički in kozolci dišečega sena po udobni poti, ki naju je, kakor sva si zamislila, pripeljala spet k avtu.
Za vzpon in spust sva si izbrala kar pravi poti. Kdor pa bi le raje začel v Železnikih, naj parkira pri cerkvi; levo od nje je župnijski dom, za njim pa na škarpi zemljevid. Tam so že markacije. Le pri preži se ne ustrašite travnika, čeprav je zlasti nepokošen prava uganka, saj poti ni videti. Nekoliko nad prežo je na kolu (ostanku ograje) markacija; tam zavijte desno in čez kakih 50 m je levo nad potjo sredi travnika osamljeno drevo z več debli, na katerem je naslednja markacija. Mimo njega se usmerite po plitvi kotanji naravnost navzgor proti gozdu, kjer boste že »na varnem« (od tam ni več težav z oznakami).Mislila sva, da se odpravljava bolj na sprehod, ker je bil cilj le vas, ne kak vrh. Pa moram reči, da sva se pošteno zadihala in prepotila. Navsezadnje mnogi najini popoldanski hribi niso niti tisočaki (in tudi ne tako strmi, saj sva v dobri uri premagala več kot 500 višinskih metrov), Prtovč, zgolj uvertura v Ratitovec, pa seže čez. Koliko, se zemljevidi, Tine Mihelič, Željko Kozinc in Wikipedija ne morejo zediniti: 1008, 1011, 1025 ali celo 1035 m!
Ni komentarjev:
Objavite komentar