Prvi poskus priti na Bevkov vrh se je zaradi goste megle končal v negotovosti, ali sva ga sploh dosegla. Zadnjo majsko nedeljo sva se odpravila tja, pripravljena na dež, a preživela lep dan.
Do domačije Na Rupah sva pot že poznala, na prvem ovinku za njo pa stoji planinska smerna tablica: levo naprej po cesti
Bevkov vrh SPP, desno s ceste pa
Bevkov vrh (po grebenu). Tako sva se hitro rešila asfalta, kar pozimi ni bilo mogoče, saj pot po grebenu v snegu ni bila zgažena in je sploh ni bilo videti. Zdaj pa je bilo namesto snega vse belo ivanjščic in kobulnic.
Pot, ozaljšana z jajčastimi repuši, kresničevjem, prstastimi kukavicami in drugimi pisanimi rožami ter zanimivimi rjavimi gnezdovnicami, naju je vodila izmenično po gozdu in travnikih. Presenetilo naju je obilje šmarnic. Borovničevja je toliko, da poleti tu ne more biti napačno, kdor se rad »pase«. Tudi nabiralci čemaža bi prišli na svoj račun. Čeprav pot ni razgledna, nama je ura in četrt v sončnem cvetočem jutru minila, kot bi mignil. Znašla sva se pri istem kamnu kot pozimi, torej sva vendarle že takrat dosegla vrh (1051 m), tokrat pa sva ga celo videla. Hotela pa sva priti še na razgledno točko, narisano na zemljevidu.
Spustila sva se na drugo stran, za puščico v levo, takoj nato pa desno na travnike, po katerih sva v gosti megli pritavala gor pozimi. Tokrat so bili čisto rdeči od cvetočih kislic. Pot je označena s kažipoti nazaj na Bevkov vrh in naprej na
Ermanovec, nikjer pa ne bele ne črne o razgledni točki, Slabetovi domačiji in kapelici, kjer naj bi bila vpisna knjiga. Gazila sva mokro travo čez kolena in plezala čez električne pastirje (le napnite oči, tanko žico je v
visoki travi težko opaziti!), na katerih naju je dvakrat celo rahlo streslo. Že od daleč sva zagledala kapelico pod visokim daljnovodnim stebrom. Končno sva užila na zemljevidu na napačnem kraju obljubljeni razgled proti severu, proti Ermanovcu. Nekoliko nazaj in desno pod daljnovodom sva takoj prišla do Slabeta. Nenavadno veliki poslopji, gospodarsko in stanovanjsko, sta videti opuščeni, le krave so se pasle v bližini.
Odpravila sva se naprej med travniki, ki so jih krasile travniške kozje brade. Vso pot sva opazovala vsakovrstne bujno cvetoče trave, ki jih nič ne poznava, pa so pravzaprav zelo zanimive. Po kolovozu sva se spustila na gozdno cesto in desno po njej v gozd. Tu je bil čemaž še v polnem cvetju (drugod je že odcvetel). Pot ni označena.
Namenila sva se osvojili še en tisočak, Pluženjsko goro (1012 m). Po slabih 10 minutah se je v desno nazaj odcepila precej široka pot na nerazgledni vrh s TV-pretvornikom. Z njega sva se vrnila na cesto, ki naju je mimo nekaj kmetij pripeljala na večje križišče. Šla sva kar naravnost, mimo Veharš (kažipot
Naveharš) in še več propadajočih domačij, ki spadajo na Cerkljanski Vrh. V Novi Oselici se je začel asfalt.
Ob cesti so cveteli živo oranžni nežni pojalniki in modri sviščevci. Prečkala sva z mejnimi kamni označeno nekdanjo mejo med Italijo in Jugoslavijo. Od pokopališča pri cerkvi sv. Janeza Nepomuka, ki sva ga zjutraj še vsega v meglicah gledala z druge strani doline, sva se spustila po asfaltni cesti iz Nove Oselice v Sovodenj (vračala sva se dve uri) in klobasa je bila zašpiljena. Imela pa sva tudi posladek: najedla sva se sladkih gozdnih jagod.
Prvi poskus priti na Bevkov vrh se je zaradi goste megle končal v negotovosti, ali sva ga sploh dosegla. Zadnjo majsko nedeljo sva se odpravila tja, pripravljena na dež, a preživela lep dan. Do domačije Na Rupah sva pot že poznala, na prvem ovinku za njo pa stoji planinska smerna tablica: levo naprej po cesti Bevkov vrh SPP, desno s ceste pa Bevkov vrh (po grebenu). Tako sva se hitro rešila asfalta, kar pozimi ni bilo mogoče, saj pot po grebenu v snegu ni bila zgažena in je sploh ni bilo videti. Zdaj pa je bilo namesto snega vse belo ivanjščic in kobulnic.
Pot, ozaljšana z jajčastimi repuši, kresničevjem, prstastimi kukavicami in drugimi pisanimi rožami ter zanimivimi rjavimi gnezdovnicami, naju je vodila izmenično po gozdu in travnikih. Presenetilo naju je obilje šmarnic. Borovničevja je toliko, da poleti tu ne more biti napačno, kdor se rad »pase«. Tudi nabiralci čemaža bi prišli na svoj račun. Čeprav pot ni razgledna, nama je ura in četrt v sončnem cvetočem jutru minila, kot bi mignil. Znašla sva se pri istem kamnu kot pozimi, torej sva vendarle že takrat dosegla vrh (1051 m), tokrat pa sva ga celo videla. Hotela pa sva priti še na razgledno točko, narisano na zemljevidu.
Spustila sva se na drugo stran, za puščico v levo, takoj nato pa desno na travnike, po katerih sva v gosti megli pritavala gor pozimi. Tokrat so bili čisto rdeči od cvetočih kislic. Pot je označena s kažipoti nazaj na Bevkov vrh in naprej na Ermanovec, nikjer pa ne bele ne črne o razgledni točki, Slabetovi domačiji in kapelici, kjer naj bi bila vpisna knjiga. Gazila sva mokro travo čez kolena in plezala čez električne pastirje (le napnite oči, tanko žico je v 
visoki travi težko opaziti!), na katerih naju je dvakrat celo rahlo streslo. Že od daleč sva zagledala kapelico pod visokim daljnovodnim stebrom. Končno sva užila na zemljevidu na napačnem kraju obljubljeni razgled proti severu, proti Ermanovcu. Nekoliko nazaj in desno pod daljnovodom sva takoj prišla do Slabeta. Nenavadno veliki poslopji, gospodarsko in stanovanjsko, sta videti opuščeni, le krave so se pasle v bližini.
Odpravila sva se naprej med travniki, ki so jih krasile travniške kozje brade. Vso pot sva opazovala vsakovrstne bujno cvetoče trave, ki jih nič ne poznava, pa so pravzaprav zelo zanimive. Po kolovozu sva se spustila na gozdno cesto in desno po njej v gozd. Tu je bil čemaž še v polnem cvetju (drugod je že odcvetel). Pot ni označena. 
Namenila sva se osvojili še en tisočak, Pluženjsko goro (1012 m). Po slabih 10 minutah se je v desno nazaj odcepila precej široka pot na nerazgledni vrh s TV-pretvornikom. Z njega sva se vrnila na cesto, ki naju je mimo nekaj kmetij pripeljala na večje križišče. Šla sva kar naravnost, mimo Veharš (kažipot Naveharš) in še več propadajočih domačij, ki spadajo na Cerkljanski Vrh. V Novi Oselici se je začel asfalt. 
Ob cesti so cveteli živo oranžni nežni pojalniki in modri sviščevci. Prečkala sva z mejnimi kamni označeno nekdanjo mejo med Italijo in Jugoslavijo. Od pokopališča pri cerkvi sv. Janeza Nepomuka, ki sva ga zjutraj še vsega v meglicah gledala z druge strani doline, sva se spustila po asfaltni cesti iz Nove Oselice v Sovodenj (vračala sva se dve uri) in klobasa je bila zašpiljena. Imela pa sva tudi posladek: najedla sva se sladkih gozdnih jagod.
Ni komentarjev:
Objavite komentar