Ob Belci gor, ob Belci dol

Pretekli teden je bil posvečen glasbi: zaradi ljubljanskega džezovskega festivala ga je zaznamovalo ne le pomanjkanje spanca, ampak tudi pomanjkanje časa, zaradi včerajšnjega Springsteenovega koncerta na Dunaju pa se je končal šele danes. Tako sva si prejšnji teden privoščila samo sprehod – po času, ki sva ga lahko odmerila zanj, po strmini in lepoti pa niti ne.

Po gorenjski avtocesti sva se peljala do izvoza Hrušica in levo proti Kranjski Gori mimo Dovjega do Belce. Pred mostom čez rečico enakega imena (z njega je edini pogled na Kepo iz Zgornjesavske doline) sva zavila desno in parkirala pri Grudnovi žagi. Desno od nje je le nekaj minut skozi gozd do opuščene stražarnice. Nad njo je most čez Belco. Pa nisva šla čezenj in po neoznačeni potki v strmi breg, ampak sva se spustila podenj v napol suho strugo in plezala navzgor po velikih skalah. Kar nekaj časa sva se gledala z radovednim gamsom. Ko sem naletela na dolgo in precej debelo kačo, nisem raziskovala, ali je mrtva ali le lena, da je tako pri miru, ampak sem jo jadrno ucvrla proč. Ker nisva posebna plezalca, je teren kmalu postal prezahteven za naju, zato sva zagrizla v breg na levi in se povzpela na že omenjeno potko. Ob njej cveti precej rož, posebno bogato pa ciklame (čeprav spadajo med zaščitene rože, jim gre nad Belco očitno še zelo dobro).

Vzpon sva končala na makadamski cesti pri predoru. Nekoliko naprej v desno lahko parkirajo tisti, ki se od tu odpravijo na Kepo. In kako se pripeljejo do sem? Po glavni cesti je treba do konca Belce in mimo Podk(l)už, nato pa zaviti desno na gozdno (začetek ni označen, le tablica za kranjskogorsko kolesarsko pot stoji ob odcepu), ki ozka in vijugasta po dobrih 2 km pripelje do predora. Vračala sva se ves čas po potki. Ker se nisva utegnila prida obirati, je vse skupaj trajalo slabi dve uri, same hoje je pa komaj za eno slabo. Ob Belci je vedno lepo in traja, kolikor imate pač časa.

Dolgove za nazaj pa bom poravnala, upam, preden se odpravim na dopust.