Mogoče se zdi opisovanje nedeljskega sončnega srečanja z mojo staro simpatijo danes, ko dežuje, žleht, pa ni to – le časa spet nisem imela prej. Če Veliki Rogatec (1557 m) zagledate s Kala, se morate zaljubiti vanj. Jaz sem se pred šestimi leti (nekaj zaslug je imelo tudi spletišče zaplana.net), ko sta mi s sosednjo Lepenatko prišepnila svojo zgodbo, da sem jo morala preliti v pesem, ki je dobila prostor tudi med najljubšimi v moji pesniški zbirki.
Pred Gornjim Gradom sva pri drugem odcepu za Lenart po Novi Štifti zavila levo, se peljala po ozkem asfaltu do makadamskega odcepa v desno in parkirala nasproti ekološkemu otočku. Napotila sva se naravnost naprej ob Kanolščici, že kmalu po makadamu. Pot je označena. Nedaleč za podrtim mlinom sva zavila levo na travnat odcep in se vzpenjala ob pritoku Kanolščice. Šibale in praskale so naju veje, ki visijo na komaj prehodno pot, pri markaciji kakih 20 minut od izhodišča pa se je kar izgubila. Treba je desno čez potok na travnik, onkraj katerega je zaraščen »vhod« v gozd. V njem prežijo 
na hodca jeklene žice, nadvse »prikladne« za spotikanje, zato pozor. Jurčki rastejo kar na poti, veliko pa je tudi štorovk. In mušnic! Dosegla sva gozdno cesto in jo čez kakih 100 m zapustila; odcep v levo je precej skrit. Od Knebovška je že lep pogled na Veliki Rogatec. Edino na zemljevidu Kamniško-Savinjske Alpe so hribi med Spodnjim Špehom in Kicljem označeni kot Lemojca (ne vodnik ne splet je ne 
poznata) in ker je to podobno mojemu imenu, sem upala od domačinov izvedeti kaj o tem. Ampak tistemu hrbtu rečejo eni Lamprečke slemne, drugi Po vrheh, za mojo skoraj soimenjakinjo pa še ni slišal nihče. Še slabe pol ure in sva bila pri cerkvi sv. Lenarta, med redkimi v Sloveniji oviti z verigo; ta zarisuje krog, v katerem naj bi bil vsakdo varen. Imela sva srečo: v nedeljo so imeli eno treh maš v letu, zato sva lahko pokukala noter.
Nad cerkvijo sva se povzpela na gozdno cesto in zavila levo nanjo. Po nekaj metrih se desno v breg odcepi strma potka, katere začetek ni označen, poslej pa sva spet sledila markacijam po strmi in blatni stezi do gozdne ceste. Mimo odcepa na Lepenatko sva prišla do konca, tam pa zagrizla v hudo strmino; k sreči je pot dobro nadelana (nekatere podpore 
bi bilo treba obnoviti, pa vendar so vzdrževalci opravili odlično delo). Više so se markacije na nerazločni stezi preveč razredčile, zato so (tudi redki) rdeči kažipoti brez napisov zelo dobrodošli. Tu bi lahko nabrala sirovke. V eni uri sva dosegla preval Kal in (najlepši) del Rogatca nad njim. Po počitku pri bivaku PD Gornji Grad, ki je zaklenjen, sva desno od njega poiskala prehod v ograji in se povzpela pod steno, tam pa zložila palice in se podala na zelo zahtevno pot. Tako piše in za naju tudi je. Pri plezanju pomaga le nekaj klinov, sicer pa se je treba oprijemati skal. Ni za vrtoglave. Po skoraj tričetrt ure sva dosegla grebensko pot v gozdu in plezanja je bilo konec. Čez četrt ure sva se pri 
križu na vrhu vrtela okoli svoje osi in uživala razglede.Vrnila sva se mimo Špeha po prav tako markirani poti. Pri Zgornjem Špehu sva zlezla še na Kogel z leseno kapelico in križem, pri Spodnjem pa sva občudovala posebne
koze (zlasti kozel je bil precej slikovit). Sledila sva kažipotu za Gornji Grad. Gozdna steza naju je pripeljala na gozdno cesto, ta pa na makadamsko in po skoraj dveh urah in pol k Lamprečniku (malo nad njim sva izgubila markacije, ki bi naju morale pripeljati skozi gozd nad domačijo). Dalje je šlo po makadamski cesti. Do Bezovnika je označena, nato pa ne več, ker tam markacije »odidejo« v Gornji Grad. V tričetrt ure sva bila pri avtu in krog je bil sklenjen. Znotraj tega kroga človek sicer ni čisto povsod varen, a z nekaj pazljivosti je zagotovo srečen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar