Nedeljski Ratitovec

Ratitovec (1678 m) je nedeljska gora. Ne zato, ker sva bila tam v nedeljo – tudi drugekrati se mi je zdel tak: če ni nedelja, jo pa naredi. Tine Mihelič v svojih Julijskih Alpah piše, da se največ planincev povzpne nanj s Prtovča (tudi midva sva se že nekoč, ko še ni bilo tegale dnevnika), in opiše kar dve poti od tam, tisto z Zalega Loga pa komaj omeni. In zgodilo se je kakor že velikokrat: na sončno nedeljo sva se povzpela na oblegano goro, pa sva bila skoraj vso pot sama.

Parkirala sva na Zalem Logu pri igrišču ŠD Senca Zali Log takoj za krajevno tablo, kjer se pri kapelici odcepi cesta mimo partizanskega spomenika proti cerkvi Marije Vnebovzete. Na drogu nad cerkvijo je stara markacija. Med zadnjimi hišami sva se povzpela ob potočku Pruharici* po grapi Dretoli in jo kmalu zapustila po travnati potki, ki se vzpenja desno proti gozdu. Precej strmo je in prej kot v tričetrt ure sva premagala prvih 400 višinskih metrov (na vsakih 100 metrov je na drevesu lesena tablica s podatkom o nadmorski višini). Pot je vzorno urejena (zanjo skrbi športno društvo) in označena, tako da bi po njej zlahka hodili tudi v snegu; ker je zelo senčna, je prijazna poleti, le v mokrem je precej spolzka. Poleg markacij sva tu in tam videla oznake Rupnikove linije, tudi bunkerje. Čez tričetrt ure sva dosegla 1000 m in si oddahnila pri Žagarjevem hlevu, brunarici športnega društva. Eno vpisno knjigo imajo za »navadne planince«, eno pa za tiste, ki tekmujejo za zlato vehco (Zali Log je znan po zelju in veha je zeljni list). Pred Po(v)dnom, do kamor je od brunarice kake pol ure, sva naletela na (uspešnega) gobarja, ki nama je pokazal celo enega svojih prostorčkov (res ga je čakalo nekaj jurčkov); očitno se mu nisva zdela nevarna. Sicer pa sva videla kar precej kostanjevk in nekaj dežnikaric. Ko smo šli mimo novega kamnoloma, sva izvedela, da bodo zgradili cesto. Še eno ...

 

 

Na Po(v)dnu je s Prtovča res prihajalo kar precej planincev. Ko sva naslednjič stopila iz gozda, so se pokazale Ratitovčeve južne strmali s slikovitimi skalnimi stolpi, med katerimi vijuga skalnata pot. V pol ure sva prisopihala h Krekovi koči pod Gladkim vrhom. Malo sem se pomartinčkala, Jani pa je stopil noter po čaj. Ker je bil prepričan, da me bo fancovt** zanimal tudi jezikovno, ne le kulinarično, je kupil enega. Prav je storil: čeprav se je izkazalo, da fancovt ni nič drugega kot flancat, je bil zelo okusen. Potem sva zlezla še na Altemaver in Kremant. Edino na slednjem doslej še nisva bila. Nič posebnega ni, a za južino je prav udoben. Med jedjo so se pasle tudi oči. Na »dislocirani« Kosmati vrh pa se tokrat nisva povzpela.

Dol grede sva hotela s Po(v)dna po drugi poti, da bi napravila krog čez Ravne in Podrošt, kakor je narisano na zemljevidu, a pri gradnji ceste so odcep zasuli, pot pa je po besedah domačina slabo prehodna in le še ponekod označena, zato nama jo je odločno odsvetoval (celo ko je pokazal, kje naj bi se začela, je nisva niti slutila). Tako sva se vrnila po že znani. Sicer se raje vračam po drugi, a tokrat sem dobila lepo tolažilno nagrado: kar nekaj časa sem se pritlehno zvirala po čudovitem rastišču rdečih mušnic, za katere gor grede »ni bilo časa«.

* Imenuje se po pruhu, kjer so rezali skril za pokrivanje streh. Če bi od Žagarjevega hleva (hlev je tamkajšnji izraz za senik; v njem so hranili seno z okoliških košenin in ga pozimi s sanmi vozili v dolino) zavili levo, ne po poti na Ratitovec, bi v kake četrt ure prišli do skriloloma, kjer so menda še ostanki domovanj delavcev in kupi skrila. Če bo letos ustanovljeno turistično društvo uredilo tudi to zanimivost, bo marsikateri mimoidoči z veseljem zavil s poti in si jo ogledal. To in še marsikaj sva izvedela od prijaznih domačinov, največ od predsednika športnega društva Janeza Habjana. Hvala!

** Zmeraj se kaj naučim! Moja ironija je bila čisto neutemeljena: bolj "prav" je fancovt! Najprej smo iz nemškega phanzelte naredili fancelt in šele po premetu soglasnikov je nastal flancat. Vedno bom trdila, da je Slovenski etimološki slovar Marka Snoja zanimivo branje.