kar precej slovenski, saj ima dve naši imeni, Kozjak in Ovčji vrh (2024 m). Prvo uporabljajo tudi Avstrijci (Kosiak), čeprav imajo svoj Geissberg. V Avstrijo sva se odpeljala čez Ljubelj. V Bistrici v Rožu (Feistritz im Rosental) sva se prepustila smerokazom Bärental in parkirala pod gostilno Stouhütte (960 m). Tam sva izvedela, da bova brez kosila: pisalo je, da je Celovška koča zaprta (obvestilo na spletu sem očitno razumela narobe).
Markacije 603 so naju pripeljale mimo parkirišča Im Winkel do počivališča Trate (Tratten ali Johannsenruhe). S klopce je lep pogled na Orlice/Celovško špico (Klagenfurter Spitze) in Stol. Takoj za čebelarsko postajo, kjer se ukvarjajo s kranjsko (našo!) čebelo, sva doživela tako rekoč pretresljiv toplotni obrat: kot bi stopila v močno zakurjeno sobo. Po gozdni cesti in označenih bližnjicah, nekaterih prav grdo politih z betonom, sva (po napisih Wanderweg sodeč) privandrala do odcepa na Stol. Tam je na veliki skali poučen napis, da ljudje prihajajo in odhajajo, gore pa ostajajo in da prvotna tablica leži nekje pod skalo – ne edina žrtev tukajšnjih plazov. Kmalu za posebnim »možicem« - odsekanim deblom z okroglo strešico in »obrazom«, ki ima zadaj 
odprtino in v njej Marijin kipec z dvojezičnim napisom Gegrusset seist Du / Zdrava Marija - se nama je odprl lep pogled na Svačico, z Mačenske planine (Matschacher Alm) pa še lepši na Vajnež. Hiše na planini so zbrane v slikovitem amfiteatru iz čudovitih gora. Pred nama se je sončilo golo pobočje Kozjaka. Od Celovške koče sva sledila tablici 
Geiβberg (Kosiak) 2016 m (ta višina je tudi v Klinarjevih Karavankah) 1 Std. 666. Kakšna zlovešča številka! Toda med vožnjo na izhodišče nama je pot prečkala (skoraj) črna veverica, v nasprotju s črnimi mačkami očitno prinašalka sreče: premagala je zle uroke in imela sva čudovit dan. Čeprav je bilo malo snega, se je videla komaj kaka markacija, ker so na prenizkih skalah. Pobočje je izpostavljeno soncu, zato je sneg že pobralo (niže pa je bila pot marsikje poledenela!). Zadnje pol ure sva pošteno grizla kolena, večinoma kar na pamet, saj se 
vrh dobro vidi. Zgoraj seveda stoji velik križ, na njem pa je več ploščic z imeni tako ali drugače imenitnih obiskovalcev te gore. Tudi Jörg Haider je dobil svojo - še ena (žal negativna) povezava s slovenstvom. Sonce je sijalo kot za stavo, razgledi so bili razkošni (že ko sva se tam okoli potikala spomladi, sva si predstavljala, da bo tako), le pihalo je malo preveč. Pa spet ne: če ne bi bilo takega vetra, tudi vragolije in umetnije številnih kavk ne bi bile tako imenitne.Povzpela sva se po zahodni rami, spustila pa po vzhodni. Spust je precej strm. Po blatno-sneženi drsalnici sva pristala na travniku, z njega pa se pot nadaljuje skozi ruševje. Ko sva se prebila skozenj, do Celovške koče ni bilo več daleč. Gor skoraj dve uri in pol, dol pa dobri dve.
Ni komentarjev:
Objavite komentar