Midva sva ga opazila, ko sva hodila na Miklavško goro, vendar najbrž nikoli ne bi bila zašla nanj, če ne bi bila res zašla. V sredo popoldne sva se namreč namenila k Miklavžu po še eni poti, ki sva si jo zapomnila od lani, ko sva se k njemu odpravila po Studenski grapi; odtlej sva domnevala, da se čez most levo od grape tudi pride na Miklavško goro. To nama je potrdil domačin, ki je v bližini delal butare. Samo eno svarilo nama je namenil: »Zelo strmo je!« Izkazalo se je, da bi naju bil moral prej posvariti pred neznanskim blatom in množico poti, izmed katerih je nadvse težko na vsakem razpotju izbrati pravo.Namesto da bi bila torej zavila v Studensko grapo, sva prečkala most in zagazila po blatnem traktorskem kolovozu. Čez 10 minut sva zavila desno, še čez 5 minut pa levo. Na naslednjem razcepu sva nadaljevala kar naravnost (ne desno) in po dobrih 5 minutah prišla do stružice, v kateri je bilo komaj kaj vode (zato pa je bila spet toliko bolj mokra in blatna pot). Povzpela sva se ob njej (ne levo) in kmalu desno od poti na smreki zagledala ploščico z napisom LD Železniki.
Tam se je zdelo, da imava na izbiro levo ali desno, a levi krak se kar konča, zato sva se pač napotila po desnem. Ko se je pot prevesila navzdol, sva jo zapustila in se povzpela v levo. Pod vrhom hriba se je spet prekucnila in ko naju je v levo »odnesla« že skoraj mimo njega, sva se nekoliko vrnila in po najmanj strmem delu pobočja kar na pamet zagrizla proti vrhu. Tako imate zdaj precej natančne napotke, kako se je treba »izgubiti«, če hočete na Penovnik (708 m).Vrh je gozdnat, a sva skozi golo vejevje kljub temu lepo videla Miklavško goro (tudi vršiček TV-stolpa na njej), nad katero se je že bleščal prvi krajec, in na drugi strani precej dobro
Železnike. Tik pod najvišjo točko je z rdečo barvo označen (?) kamen. Pod nogami nama je šuštelo odpadlo listje, tudi podrast je bila že vsa suha, a čeprav ni bilo nobenih rož, ki so meni tako pri srcu, sem brž odkrila nekaj lepega: lesne gobe. Najin prvotni cilj je bil sicer tako rekoč na dosegu roke, ampak mrak se je hitro gostil, zato sva se modro odpravila domov. Izbrala sva drugo pot: spustila sva se na senožeti med Penovnikom in Miklavško goro ter po kolovozu mimo štirih (opuščenih?) hišk na gozdno cesto, po njej pa sva se desno skozi Studensko grapo vrnila na izhodišče.
Tričetrt ure gor, dobre pol ure nazaj. Če bi bila začela bolj zgodaj ali bi bil dan daljši, bi bila potegnila do Miklavža, kar bi bilo v obe smeri najbrž naneslo še kako uro. Ne vem, ali mi bo uspelo Janija pretentati, da bi ta vse prej kot podvig izpeljala na kak lep dan in na tistih senožetih »uprizorila« piknik. Strašno so mi bile všeč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar