Vrata v svet lepote

Včeraj so rekli, da je na Kredarici 10 cm snega, pa sva šla pogledat, kako je na drugi strani Vrat. Za kratek čas sva se ustavila pri slapu Peričnik in opazila, da na enem kolesu najinega avta manjka okrasni pokrov. Pri Aljaževem domu je bilo že kar nekaj avtomobilov, po srežu na šipah sodeč že od prejšnjega dne (to je bilo najbrž v zvezi s kažipoti Žur proti hiški v gozdu), in iz dimnika zimske sobe se je kadilo. Aljažev dom je zaprt.

Podala sva se po poti, ki sva jo spoznala že leta 2005, ko sva bila na Stenarju (v dobrih starih časih, ko smo vsako nedeljo dobivali »okrožnice« spletišča zaplana.net). Tudi tokrat nama je v Sovatni sonce izza Triglava voščilo dobro jutro, kozorogi še »stanujejo« nad Skokom in razkošni razgledi so naju znova navduševali. Strma in gruščnata pot je precej naporna, a človek kar »potrpi«. Na kamnitih ploščah nad Kriškimi podi sva se ustavila. Dovška vrata (2180 m) se odpirajo na vse strani in povsod je lepo. Opazovala sva planince na Križu in na Stenarju, le pri zaprtem Pogačnikovem domu na Kriških podih ni bilo nikogar. Čeprav od daleč sploh ni videti snega, sta nama planinca, ki sta se vrnila s Križa, povedala, da jima je na trdem snegu zelo prav prišel cepin, od dveh, ki sta bila na Stenarju, pa sva izvedela, da bi jima bila brez derez trda predla. Torej ni dobro nasesti videzu od daleč. Zdaj ko je dan tako kratek, bi bil za naju, ki sva bolj počasna, Stenar prehud zalogaj, saj bi bilo zelo neprijetno, če bi naju na sitni strmini ujela tema. Kdaj poleti pa bi se še vrnila k njemu, saj mi je zelo pri srcu.

Tako sva uživala na Dovških vratih in z nama so uživale kavke. Posebno ena je bila od sile: Janiju je ves čas, ko je malical, stala na kolenih in iztegovala lačni kljun, nazadnje pa se mu je še pokakala na hlačnico. Ne vem, ali sem se bolj čudila kavkini neustrašnosti ali Janiju: niti malo se ni ujezil.

Ko sva se vračala proti Mojstrani, sem opazovala, ali kje leži izgubljeni okrasni pokrov. Kaj sem zagledala, lahko vidite na sliki. Srednji je moj. Hvala cestarju ali kdor je že bil tako prijazen in skrben.




STENARJU

Iz megle Vrat se vzpnem pod tvoje stene.
Ko sonce se nad Triglavom zasmeje,
da zlatordeče zažarijo veje
jesenskih bukev, izpuhte koprene.

Kako sledi utrip srca koraku!
Pod vrhom z mehko trato je pobočje
postlano; tamkaj vzameš me v naročje
in skupaj se zazreva čéz k očaku.

                                        Ko sončiva v kraljévem se sijaju,
                                        si ti moj princ in kralj me nič ne mika –
                                        naj zviška pogleduje dol na naju.

                                        Razglede v dalj uživava široke,
                                        pod nama Podi, Trenta – lepa slika –
                                        in Triglav nama, princ moj, jé iz roke.

                                        (Iz moje pesniške zbirke)