Brda ne poznajo meja

Ta konec tedna je bil namenjen džezovskemu festivalu v Krminu (Cormons). Letos sva si ga privoščila malo več in sva dvakrat prespala v Brdih (na italijanski strani imenovanih Collio). Ko ni bilo koncertov, sva se potepala med grički z vinogradi. Stanovala sva tik opuščenega majčkenega mejnega prehoda v vasi, ki se tostran imenuje Plešivo, onstran pa Plessiva. S terase sva milo gledala Krminsko goro (Monte Quarin), visoko celih 274 m. Na »turneji« med vinskimi kletmi sva napravila krog Plešivo–Ceglo–Vipolže–Kozana–Šmartno–Dobrovo–Medana–Plešivo. Od kraja do kraja z avtom, po vaseh pa potem peš. Posebno doživetje (in presenečenje!) je bilo Šmartno, utrjena vas s še prav srednjeveškim duhom. Od tam sva si privoščila še skok v Gonjače, nad katerimi na Mejniku (321 m) stoji 23 m visok razgledni stolp. Kakšen razgled! Kar se rastja tiče, je to pot prevladovalo gojeno: oljke, kakiji, granatna jabolka in okrasni navadni usodniki, ki jih doslej nisva poznala in jim tudi njihovi srečni lastniki niso vedeli imena.

Včeraj je bil na sporedu »dislociran« koncert v Medani. Pred njim sva se hotela zapeljati na Krminsko goro, da bi si ogledala romarsko cerkev Blažene Device Pomočnice in razvaline gradu na vrhu. Ker se je v Krminu (53 m) laže izgubiti kot ne, sva nenačrtovano pristala na parkirišču, od koder ni dovoljeno nadaljevati z avtom. Tam sva na moje veliko veselje našla tablo z zemljevidom pešpoti na goro. Ena, imenovana Porton Ros, vodi prav s tega parkirišča: tlakovan nekdanji dostop na grad. Ni bilo časa za razkopavanje kovčka in Jani je nasedel mojemu prepričevanju, da po tlakovani poti pridem na vrh tudi brez športne obutve. Tlak (kjer je še) je v vseh pogledih srednjeveški in čeprav strmina ni huda, nobeni ne priporočam, da bi se je lotila v salonarjih. K sreči ne nosim zelo visokih pet ...

Kakšno tavanje po slovenskih hribih pa je to? Brdo je brez dvoma hrib, čeprav zelo pohleven, in Brda/Collio so enoten svet, kjer lahko »tavate«, ne oziraje se na mejo. Najbrž so nekako tako – sploh ker je znano, da glasba ne pozna meja – mislili tudi v Medani: z odra ni bilo slišati niti ene slovenske besede. Ali zaradi arogantnosti ali »samo« nesposobnosti italijanskih organizatorjev ali pa zaradi ravnodušnosti ali »samo« nerodnosti domačinov, je pravzaprav vseeno, ampak ni mi bilo všeč. Zunaj pa je sijalo sonce in brez veliko besed je bilo jasno, da v Brda še prideva – hribolazit.