Iz Skaručne na Starigrad čez Zapoški hrib

Ne zveni posebno razburljivo, kajne? Razen morebiti za kakega koleričnega ljubitelja pravopisa. Ampak na nekaterih smernih tablicah res piše Starigrad skupaj. Prva je že kmalu za mostom onkraj avtoceste v Skaručni, kjer sva si kar samovoljno podaljšala dovoljenje za parkiranje od zadnjič. Takrat te poti pod snegom ni bilo videti, v torek popoldne pa naju je nanjo opozorila samotna gaz. Zato nisva šla gledat, kam se pride, če na robu gozda zaviješ desno (ne levo proti Pirničam), ampak sva zagazila po na novo odkriti poti: četrti od leve za prostorom za piknike (kam vodijo druge, bova še raziskala). Označena je s Knafelčevimi markacijami in belo-modro-rdečimi trobojnicami (to ni tista, vrisana na zemljevidu Ljubljana in okolica; če obstaja, jo bova morala šele poiskati). Tudi zarjavele tablice z napisom Starigrad visoko na smreki prvič nisva opazila. Enkrat sva oznake za kratek čas izgubila, izgubile pa so se tudi gazi predhodnika, ki je kolovratil deloma po svoje. Morebiti je iskal manj zasnežene prehode, saj je bilo ponekod kar pol metra snega. Že na začetku sva nataknila gamaše.

Razen urnega zajca nisva videla žive duše. Zajčke je delalo tudi sonce, katerega žarki so se pretikali skozi veje dreves, večinoma iglavcev. Kljub debeli snežni odeji se nama je ponekod udiralo tako globoko, da sva stala v vodi; najbrž je v kopnem pot precej mokra. Po kakih 40 minutah sva prigazila do (domnevno – težko je reči, kaj se skriva pod snegom) gozdne ceste, ki tudi pripelje z desne iz Skaručne. Nato se je gozd razredčil in končno sva se začela vzpenjati. Spet sva dosegla cesto, onkraj nje pa sva se povzpela na greben. Tam z desne priteče pot iz Repenj, kar čez greben se pride v Dornice, midva pa sva zavila levo po dobro zgaženi, celo zglajeni grebenski poti proti smledniškemu gradu. Na počivališčih se nisva ustavljala, sva se pa pri vpisni knjigi, kjer sem ga spet polomila: vpisala sem naju, čeprav je namenjena »povratnikom«. Najbrž so me zapeljali tudi Pavčkovi verzi, ob katerih se vedno raznežim.

Tokrat sva gledala Šmarno goro bolj zviška kot zadnjič, a ravno tako pobarvano z večernim soncem. Dan je že za spoznanje daljši, jasno je bilo in »svetil« nama je tudi sneg (lune ni bilo na spregled), vendar je bilo treba pohiteti. Tik pod vrhom sva srečala sankače: očka z malčkom, starejši fantič pa se je peljal sam; če vlečeš ali neseš sanke gor, si zaslužiš hitrejši in udobnejši spust. Pod gradom sva si na hitro privezala dušo in še dobro, da se v snegu nisva povzpela prav na razvaline, kajti ko sva stala spodaj, je zaropotalo: odkrušil se je kos najvišjega zidu. Očitno ni varno riniti tja gor. K avtu sva se po svojih gazeh vrnila v dobri uri (gor sva hodila poldrugo).