Pomlad prihaja!

Po smučarskih počitnicah sva se v sredo popoldne namenila iz Ihana v/na (Sveto) Trojico (vse to »dovoljuje« razprodani leksikon Slovenska krajevna imena Cankarjeve založbe iz davnega leta 1985, ki ga kdo ve zakaj ne izdajo posodobljenega), seveda k sv. Trojici (530 m). Pot je že opisana na spletišču Zaplana.net, tu in tam pa sva napravila kaj po svoje. Parkirala nisva pri trgovini, ker je parkirišče majhno, avtov pa veliko, zato sva se odpeljala do športnega parka (saj sva nameravala športati!) takoj za križiščem v smeri Brdo. Pred pohodom sva stopila nazaj na križišče, da sva si ogledala številne kažipote in zemljevid TD Ihan.

Že v Goričici so naju pozdravile kronice in trobentice, nad obzidano sv. Kunigundo pa celo nekaj jetrnikov. Pod cerkvijo je zdaj kažipot, zato ni težav z iskanjem »nevidnih« markacij. Gozd sicer (še) ni posebno lep, ker še ni zelen pa tudi vsevprek ležečega vejevja in podrtega drevja (še) niso pospravili, a pomlad se očitno že napoveduje. Pred Brdom nisva opazila poti iz Krumperka; ne vem, ali sva bila kriva midva ali pot. Do Brda so se zvrstili še blagodišeči telohi in spomladanski žafrani. V tej vasici podirajočim se starim hišam delajo družbo prave vile, imajo gasilski dom(ek), komaj kaj večji od kapelic, in v tistih nekaj minutah, ko sva bila tam, sta kljub slabi, ovinkasti in ozki cesti dva voznika tako pridivjala, da so mi šli kar lasje pokonci (upoštevajte, da v sredo še nisem bila ostrižena!). Nekaj asfaltnih ovinkov sva si skrajšala po neoznačenih kolovozih.

V gozdu pri Dobovljah sva opazila dve tablici Poti revolucionarnih tradicij; na eno se je nekdo »podpisal« s kljukastim križem. Ta konec je kar precej partizanski. Na Oklu sva se pomudila pri spomeniku 72 žrtvam izdajalcev. Tudi tukaj so s smerno tablico odpravili orientacijske težave, imela pa sva manjše »tehnične«, ker je razmeroma strmi kolovoz mastno ilovnat in temeljito razrit. Toda kaj je to proti ne(i)zmernim množinam malih zvončkov! Sicer so še »mižali«, ampak je bilo kljub temu kar belo. Med njimi sva se povzpela še do znamenja v spomin na partijsko konferenco, ki se je je udeležil celo Tito. Tam sva upoštevala Ivanov nasvet: nadaljevala sva po »nemarkirani« poti, a ob robu gozda naju je rdeča puščica usmerila na pošten kolovoz, precej na gosto označen s takimi puščicami. Novejše se slabo vidijo, ker so pretemne, saj je temno tudi lubje, starejše, ki so (bile) bolj oranžne, pa so se že postarale. Pot je postala sčasoma manj razločna in nekje naju je ustavilo podrto drevje, da sva morala malo po svoje.

Po grebenu, posutem s skalami, sva prišla do razpela in klopce. Prav tedaj je prineslo nasproti domačina, ki nama je pojasnil, da je naravnost naprej še kakih 40 minut na Murovico (mračilo se je že, zato si je nisva mogla privoščiti), kamor so menda odšle tudi rdeče puščice (to domnevo bova preverila drugič), levo skozi golo drevje pa sva že videla cerkev sv. Trojice. Posebnih razgledov ni bilo več in zaradi bližajoče se noči sva se odločila za vrnitev po hitrejši poti, skozi Žeje. K sreči je dobro markirana, sicer bi se bila v temi lahko izgubila. Za fotografiranje visoke lesene skulpture, enega največjih kipov sv. Florijana v Evropi, pred domom krajanov v Žejah je bilo že pretemno. Kažipota Dobovlje ni (več), so pa drugi, tako da ni bilo težav. Pot s travnika, ki sva ga gor grede zapustila po »nemarkirani« poti, sva pa že poznala. Od Dobovelj do Brda nisva več ubirala bližnjic in tudi od tam sva pohitela kar po cesti. Gor in dol tri ure čiste hoje in nekaj načrtov za drugič.