Murovica

Murovico sva vzela na muho na izletu k sv. Trojici nad Dobom. V sredo popoldne sva se odpeljala v Zalog pod Sv.Trojico. Imela sva srečo, da sva pri mostu čez Račo vprašala, kje se začne pot na Murovico (do Sv. Trojice ni označena), ravno gospo iz hiše št. 19 – še preden nama je odgovorila, naju je povabila, naj parkirava kar na travi ob njihovi dovozni poti. Napotila naju je po ozki asfaltni cesti desno od svoje hiše. Na vrhu klanca se asfalt konča in stopila sva na kolovoz, ki si tu in tam »premisli« in je pravcata gozdna cesta. Kmalu je odcep levo; prav mogoče je dober za poznavalce, a midva sva za vsak primer nadaljevala naravnost po »glavni cesti«, kakor nam je svetovala domačinka.

Po 20 minutah sva prišla do Sv. Trojice. V vasi sva se ustavila pri hišah št. 1, kjer je bila partizanska tiskarna (tam je tudi velikanska planinska vpisna knjiga), 5, kjer je bil rojen senator Valentin Rožič (1878–1935), in 9, kjer stoji (vodovodni?) objekt z napisom v zahvalo taistemu senatorju, zaslužnemu za to pridobitev. Ob cesti so cvetele gozdne jagode; če bodo plodovi tolikšni kot cvetovi, bo imenitno (morebiti pa so muškatni jagodnjaki, ne navadni – nisva raziskala). Pri čednih kažipotih sredi vasi, obdanih s pisanim cvetličnim »vrtcem«, sva najprej zavila levo k cerkvi sv. Trojice, od katere se vidi Murovica, nato pa sva se vrnila in sledila »svojemu« kažipotu. Med potjo sva si ogledala razvaline gradu in grajski vodnjak, občudovala vzorno urejeni Ivanov in Emin gaj, na bližnjem križišču pri kapelici in kažipotih pa sklenila, da bo nekega dne treba pogledati, kje in kaj je Cicelj. Bilo je sončno popoldne, zato je nadvse prijala senca; tako zelo zelenega izleta to pomlad še nisva imela.

Vrh Murovice (743 m) je gozdnat, a je vendar nekaj razgleda na jug. Presenetljivo: kar osem hkrati nas je bilo gori in izvedela sva še za druge poti. Mogoče sta pa nad vpisno knjigo zato kar dva zvončka za srečo, ker je tolikšen »promet«. Klopc je tudi dovolj.

Vrnila sva se po grebenu (iz smeri prihoda desno). Sprva so naju vodile obledele oranžne puščice, kakršne sva spoznala na poti k sv. Trojici. Tedanja domneva, da se od razpela nadaljujejo proti Murovici, je bila napačna: zmanjkalo jih je tam nekje, kjer se levo nazaj odcepi neoznačena stezica v Dolsko (zanjo nama je povedal eden izmed planincev, ki sva jih srečala na vrhu). Pri odcepu h grajskim razvalinam sva zavila pod grajski grič. Tako sva se ognila cesti in po naključju našla spomenik padlemu zavezniškemu letalu B-24 na dvorišču Sv. Trojice 62 v naselju počitniških hišic. Pri zadnji sva se spustila levo in sledila je še ena najdba: Baza Trojica, nekakšen bife z imenitnim razglediščem. Nazadnje sva res pristala pri omenjenem razpelu. Od njega sva se odpravila v vas in spotoma zlezla še na Vrh Sv. Trojice (563 ali 553 m, odvisno od vira). Ko sva se vračala po že znani poti proti gozdu pod vasjo, nisva mogla odtrgati oči od neverjetno širokega razgleda na Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe. Potepala sva se dobre štiri ure (hoje je bilo kake tri). Prijetno.