Zasavske strmine

Ves teden sem racala okoli z bolečim in oteklim kolenom, zato sva si prejšnjo nedeljo izbrala nekaj pohlevnejšega. Pa se je posrečilo le na pol: nadmorske višine so bile »nikakršne«, strmine pa ponekod kar precejšnje. A koleno je zaradi dobre volje in zdravil zdržalo. Odpeljati se je bilo treba v Radeče. Kadar se voziva po zasavski kapilari (če so prometnice žile, tistim razdrapanim, ovinkastim ožinam ne morem reči drugače), sem vedno slabe volje. Ne zaradi sebe, ki se tam znajdem bolj redko, ampak zaradi Zasavcev, ki bi si končno že zaslužili kaj boljšega.

Že iz Radeč se vidi Žebniška gora (490 m). Za tablo za konec kraja sva zavila levo po mostu čez Sopoto in onkraj njega takoj spet levo po dovozni poti k hiši Žebnik 1. Gospodar nama je prijazno odkazal parkirni prostor. Markacije so naju vodile po hudo strmi ozki asfaltni cesti, a sva k sreči kmalu presedlala na kolovoz. Ta naju je med cvetočimi travniki pripeljal do kažipotov, od koder sta se na levi pokazala prisekani stožec Grajskega hriba nad Svibnim in Kum z oddajnikom, pred nama pa so se že vrstile kapelice pod lepo obnovljeno cerkvijo Žalostne Matere božje. Prva in zadnja kapelica sta običajni, vmes pa je ducat zelo plitvih, katerih zaprte polknice skrivajo slike križevega pota. Kjer je cerkev (do nje vodi natanko 100 vegastih stopnic), je nekoč stala grajska kapela, a od gradu ni ostalo skoraj nič. Poleg stoji precejšnja opuščena hiša. Le nekaj korakov nad njima so zaraščene razvaline gradu. Vrnila sva se po isti poti. Uro in četrt kratek sprehod za ogrevanje.

Odpeljala sva se naprej in na začetku Zagrada pri tabli Klub Čarodej zavila desno. Pod čarodejevo hišo (s številnimi »depandansami«, kot so Vila Čira-čara, Ostrovrharjev grad, Magic Saloon, domovanje Sneguljčice in palčkov, hlevčki in kletke za številne nenavadne živali, ribnik z japonskimi krapi) je razcep: levo se pride k čarodeju, desno po ozki asfaltni cesti pa na Kum. Nad razcepom je majhno parkirišče (čarodej ga je namenil vsakršnim obiskovalcem, zato le brez zadrege!), midva pa sva imela čast biti povabljena kar na njegovo dvorišče s pogledom na Grajski hrib (642 m) nad Svibnim. Vrnila sva se na glavno cesto (desno) in jo zapustila po drugem mostu levo čez Sopoto. Čakal naju je strm vzpon. Markacijam so delali družbo oštevilčeni znaki Turistično-zgodovinsko-gozdne učne poti Svibno. Na Svibnem sva se pomudila pri kapelici, spomeniku žrtvam 1. svetovne vojne in župni cerkvi sv. Križa z ločenim zvonikom, nato pa se napotila mimo druge kapelice pod steno, od koder naju je kažipot Pot na grad kmalu usmeril desno na stezico proti vrhu. Do tja je le še četrt ure, a strmina je kar spoštljiva. Pot je lepo nadelana in radeški planinci so že odpravili posledice zime. Na vrhu so preproste klopce, razgledna plošča in ostanek nečesa, kar vrha ne krasi posebno. Z Ostrovrharjevega gradu (saj se še spomnite, to je bil tisti vitez, ki je zmešal glavo turjaški Rozamundi) se vidi podružnična cerkev sv. Janeza Evangelista na grebenu na Počakovem. Pod razvalino je ostanek grajskega vodnjaka. Čez dobro poldrugo uro sva se vrnila po isti poti.

Avto je še ostal pri čarodeju, midva pa sva se odpravila više pod nebes (Nebeška gora, 958 m, je skoraj tisočak!) po ozki strmi cesti proti Kumu. Asfalt se konča pri naslednji, zadnji hiši. Oznake so tudi dalje ob kolovozu (napis na kažipotu je vsakič drugačen, celo z И in z & namesto Š). Ko sva iz gozda prisopihala na plano, sva v ozadju zagledala dolgo Jatno, na pol skrito v mrču, pred njo pa so se dvigali Legnarski vrh, Grajski hrib in Vetrni vrh. Travnik je bil posut z mračicami. Nad zapuščeno Breznikovo domačijo sva spet vstopila v gozd. Za znamenjem se je svet ponovno odprl in na travniku pod prežo se je pasla čredica muflonov. S Čimernega se vidi Nebeška gora z nove strani. Domačinka je povedala, da oni tega imena ne poznajo, ampak ji rečejo »Rjebe«, kar bi utegnilo biti Reber (tako je ugibala druga domačinka!). Mimo podružnične cerkve sv. Trojice sva prispela do table z zemljevidom najvišjega vrha radeške občine in okolice. Ob poti so naju razveselili zelo veliki navadni lusneci, pod vrhom in razglediščem pa sva bila končno deležna nekaj pomladnega cvetja. Radečani so na svoj najvišji vrh postavili stolp z zvončkom. Posebno lep pogled je na Veliko Kozje in Lisco.

Vrnila sva se po drugi strani, skozi Sitni Kal. Spodaj na cesti je treba levo (ni oznak). Pri Drnovšku, kjer »imajo konje in dva jagra«, sva se poigrala s kopico ljubkih pasjih mladičev in izvedela, da je Sitni Kal staro ime za sedanjo Ključevico. Skozi Vetrni Vrh sva se spustila pod Vetrni vrh (toliko za tiste, ki dvomijo o koristnosti pravopisa!), kjer stojita razpelo in znak svibenske poti 20. Za njima je treba takoj desno s ceste (kažipot Radeče). Kmalu pod opuščeno domačijo Črnološk (Zagrad 33) sva stopila na asfalt in pri ribogojnici na glavno cesto že čisto blizu izhodišča. Trajalo je kratke tri ure in pol.

Za konec sva se odpeljala v Sopoto in še malo naprej do slapov na Sušjeku. Kar živahni so tačas. Okoliški mladoporočenci se hodijo tja fotografirat. Domov pa sva se vrnila skozi Podkum in si tako skrajšala vožnjo (na zasavsko cesto se pride pri Šklendrovcu).