Včeraj so minili trije tedni, odkar sva bila na Kojci (1303 m). Jazz Cerkno je že dvakrat izzvenel brez naju, letos pa sva končno uresničila načrt povezati festival in Kojco. Vreme se nama ga je odločilo prekrižati, a si nisva dovolila pokvariti veselja. Ko sva se v Jesenici preobuvala, je začelo deževati, zato sva si nataknila še pelerini in nepremočljive hlače, pa hajd v hrib! Pri zadnjih hišah, kjer se konča strma asfaltna cesta, sva poklepetala z domačinom, ki se mu je nemara zdelo noro riniti na Kojco v takem vremenu (tedaj je že lilo), a tega ni pokazal in naju je celo prijazno spodbujal: »Pa vsaj komarovih muh ne bo!«
Redke markacije in velike navadne kukavice so naju pospremile do velikega križišča na prevalu Vrh Ravni, od tam pa sva se povzpela na Lipje. Lesena koliba, okoli katere je precej klopc in miz, ni bila ravno pospravljena, na tleh pa je ležal listek z napisom
ČAJ, verjetno od kakega prijetnega druženja. Od razgledišča na visoki skali le kaki dve minutki proč nisva imela veliko. Na že precej zdelani tabli sva prebrala zgodbo o Hudičevem robu (tiste o
Divjem robu, ki jo omenja
Zaplana.net, nisva videla) in sva se napotila proti njemu. Mokre strme trave pa so bile tako nevarna drsalnica, da sva se obrnila pri veliki skali, o kateri domnevava, da je tista, ki jo je odvrgel hudič. Seznam »za drugič« se je spet podaljšal. Vrnila sva se na Lipje in mimo odcepa v Zakojco dosegla majhno travnato jaso s klopco, tam pa se je pot postavila pokonci in ni odnehala, dokler naju ni odložila na kopasto travnato teme Kojce. O perunikah, o katerih poroča
Zaplana.net, ni bilo ne duha ne sluha in o razgledu tudi ne, pri načrtovanju, kam vse bova šla, ko bo lepše vreme, pa sva pogrešila tudi tam omenjeni kažipot
Reka.
V rdeči in zeleni pelerini, od katerih je kar teklo, in v neznansko blatnih čevljih sva bila edini prikazni daleč naokoli. Kljub dežju in mrazu sva bila dobre volje. Vpisala sva se v vpisno knjigo mladinskega društva
Vidaunk za partizanskim spomenikom, po klopcah pa nisva posedala. Brez prevelikega obiranja sva se vrnila do omenjenega odcepa v Zakojco in zavila proti njej. Kmalu za drugo leso sta naju kar dva kažipota skušala prepričati, da se je treba spustiti v desno, čeprav tam nisva opazila nič poti podobnega. K sreči sva jima verjela: sčasoma sva potko zaslutila in celo videla. Postala je zelo strma in naju je pripeljala na zaraščen kolovoz, ta pa naju je kljub hudemu pomanjkanju markacij pripeljal v
Zakojco (pri transformatorju). Na travnikih nad njo so se odpirale prve pogačice in zelene čmerike. Nehalo je deževati. Od Flandra (Zakojca 1) sva se sprehodila še do
Bevkove domačije v spodnji vasi (pri Volarju, Zakojca 10), kamor vodijo kažipoti, vstopila pa nisva (ogled je mogoč vsak dan, oglasiti se je treba pri Flandru), saj bi bilo za tako blatnima obiskovalcema treba uprizoriti generalno čiščenje. Saj bo še priložnost.
Vrnila sva se k transformatorju in mimo stare sušilnice sadja še naprej po cesti na drugo stran vasi. Na Vrh Ravni sva se odpravila kar po cesti. Med potjo sva videla posebno velike preslice (zdaj vidim, da jim je tako tudi ime) in prijazno poslikane kažipote pri odcepu k domačiji
U BRINJI 35. Od tam do avta sva že znala. Na Kojco sva hodila poldrugo uro, nazaj pa dve in pol. Toliko mokrote nisva bila deležna še na nobenem hribu. Vsakega si po čem zapomniva ...
Včeraj so minili trije tedni, odkar sva bila na Kojci (1303 m). Jazz Cerkno je že dvakrat izzvenel brez naju, letos pa sva končno uresničila načrt povezati festival in Kojco. Vreme se nama ga je odločilo prekrižati, a si nisva dovolila pokvariti veselja. Ko sva se v Jesenici preobuvala, je začelo deževati, zato sva si nataknila še pelerini in nepremočljive hlače, pa hajd v hrib! Pri zadnjih hišah, kjer se konča strma asfaltna cesta, sva poklepetala z domačinom, ki se mu je nemara zdelo noro riniti na Kojco v takem vremenu (tedaj je že lilo), a tega ni pokazal in naju je celo prijazno spodbujal: »Pa vsaj komarovih muh ne bo!«
Redke markacije in velike navadne kukavice so naju pospremile do velikega križišča na prevalu Vrh Ravni, od tam pa sva se povzpela na Lipje. Lesena koliba, okoli katere je precej klopc in miz, ni bila ravno pospravljena, na tleh pa je ležal listek z napisom ČAJ, verjetno od kakega prijetnega druženja. Od razgledišča na visoki skali le kaki dve minutki proč nisva imela veliko. Na že precej zdelani tabli sva prebrala zgodbo o Hudičevem robu (tiste o 
Divjem robu, ki jo omenja Zaplana.net, nisva videla) in sva se napotila proti njemu. Mokre strme trave pa so bile tako nevarna drsalnica, da sva se obrnila pri veliki skali, o kateri domnevava, da je tista, ki jo je odvrgel hudič. Seznam »za drugič« se je spet podaljšal. Vrnila sva se na Lipje in mimo odcepa v Zakojco dosegla majhno travnato jaso s klopco, tam pa se je pot postavila pokonci in ni odnehala, dokler naju ni odložila na kopasto travnato teme Kojce. O perunikah, o katerih poroča Zaplana.net, ni bilo ne duha ne sluha in o razgledu tudi ne, pri načrtovanju, kam vse bova šla, ko bo lepše vreme, pa sva pogrešila tudi tam omenjeni kažipot Reka.
V rdeči in zeleni pelerini, od katerih je kar teklo, in v neznansko blatnih čevljih sva bila edini prikazni daleč naokoli. Kljub dežju in mrazu sva bila dobre volje. Vpisala sva se v vpisno knjigo mladinskega društva Vidaunk za partizanskim spomenikom, po klopcah pa nisva posedala. Brez prevelikega obiranja sva se vrnila do omenjenega odcepa v Zakojco in zavila proti njej. Kmalu za drugo leso sta naju kar dva kažipota skušala prepričati, da se je treba spustiti v desno, čeprav tam nisva opazila nič poti podobnega. K sreči sva jima verjela: sčasoma sva potko zaslutila in celo videla. Postala je zelo strma in naju je pripeljala na zaraščen kolovoz, ta pa naju je kljub hudemu pomanjkanju markacij pripeljal v 
Zakojco (pri transformatorju). Na travnikih nad njo so se odpirale prve pogačice in zelene čmerike. Nehalo je deževati. Od Flandra (Zakojca 1) sva se sprehodila še do Bevkove domačije v spodnji vasi (pri Volarju, Zakojca 10), kamor vodijo kažipoti, vstopila pa nisva (ogled je mogoč vsak dan, oglasiti se je treba pri Flandru), saj bi bilo za tako blatnima obiskovalcema treba uprizoriti generalno čiščenje. Saj bo še priložnost.
Vrnila sva se k transformatorju in mimo stare sušilnice sadja še naprej po cesti na drugo stran vasi. Na Vrh Ravni sva se odpravila kar po cesti. Med potjo sva videla posebno velike preslice (zdaj vidim, da jim je tako tudi ime) in prijazno poslikane kažipote pri odcepu k domačiji U BRINJI 35. Od tam do avta sva že znala. Na Kojco sva hodila poldrugo uro, nazaj pa dve in pol. Toliko mokrote nisva bila deležna še na nobenem hribu. Vsakega si po čem zapomniva ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar