Pride obdobje, ko ni časa za tisto, kar si želiš, ker ti ga zmanjkuje celo za tisto, kar moraš. Tako so od najinega prejšnjega hribolazenja minili že skoraj trije tedni, pa še zadnjih dveh pohodov nisem utegnila popisati. Na dan zmage sva se povzpela na Vošco. Jani si jo je zapomnil zaradi Gorazdovega doživljaja, opisanega v lanski julijski številki Planinskega vestnika: fant je zdirjal z nje in pritekel nazaj nanjo, preden so nekateri, ki jih je srečal dol grede, sploh dosegli vrh. Ali je Vošca res tako fotogenična (Gorazd je tekel v dolino po film za fotoaparat), da si zasluži tolikšen trud?
Začela sva tako kot na Trupejevo poldne: v Srednjem Vrhu. Tam kjer sva tistikrat zavila desno na kolovoz, sva se tokrat spustila levo po pokrpani asfaltni cesti. Mimo slikovite spomeniško zaščitene kapelice, vodnega rezervoarja, počitniških hišic in opuščene karavle sva se sprehodila do Jureža oziroma ekološke kmetije pri Merklnu, tam pa je bilo sprehoda konec. Strma pot naju je mimo Jureževe staje pripeljala v gozd. Levo spodaj je šumel Smeč. Po tleh ležijo žice, ob katere se je kaj lahko spotakniti, še bolj nevarno pa je, da so marsikje napete tudi čez pot v 
različnih višinah, kar bi bilo zlasti za kakega neubogljivega kolesarja (pod Jurežem je znak, da kolesarji sem ne smejo) lahko celo usodno. Razgledi so bili bajni, ob poti pa so cveteli jegliči in alpski zvončki ter telohi vseh odtenkov med belo in temno rdečo barvo. Nekoliko sva se pomudila na Jureževi planini, kjer nama je bil všeč sodec, v katerem zbirajo deževnico. Naredila sva še nekaj korakov po cesti nad objekti na planini, nato pa pred majhnim peskokopom zavila levo z nje. Po 20 minutah sva stopila na poseko, s katere se že vidi cilj. V četrt ure sva stala na 1737 m. Čeprav je pot nemarkirana, je ni težko najti.
Vrh je travnat in zelo razgleden. »Razpadajoča kamnita hiša« (tako Jelena Justin) tik pod njim je po več virih na spletu in po besedah štirih planincev, ki so bili tam videti kar domači, porušena karavla, Stanko Klinar ji v vodniku Karavanke pravi »razpadla zidana kočica«, Mitja Košir pa piše o ruševinah pastirske koče. Tisto o karavli se nama je zdelo še najbolj verjetno, saj je Vošca na meji (Woschza).* Mejni kamen na vrhu ima številko XXVII/100, taki kamni pa so nama tudi kazali pot pri vrnitvi. Bil je tako lep dan, da se je »malicanje« kar zavleklo.
Z vrha sva se spustila proti vzhodu mimo mejnega kamna 99. Pri kamnu 98 je treba zaviti levo. Pristala sva pod Zajčnikom in se med neverjetno množico telohov povzpela nanj. Pri kamnu 89 sva opazila na levi pod potjo količek in avstrijsko markacijo, te pa so se nadaljevale tudi ob najini poti. Ko sva opravila s strmim pobočjem Zajčnika, sva stala na najvišji točki najine poti (1746 m). Z 
vrha sva se odpravila v levo in ob grebenu mimo kamna 86. Kmalu sva pod seboj zagledala pot, označeno z avstrijskimi markacijami. Kar hitro naju je pripeljala iz gozda na Blekovo planino (Blekowa Alm). Blekova-Hütte ima res lepo ozadje − Trupejevo poldne. Od širnega razgleda nama je zbudil posebno pozornost Ojstrnik in dva slovenska kolesarja (njuni kolesi sva pozneje »srečala« kmalu pod vrhom) sta 
nama ga zelo priporočila. S hiškama za hrbtom sva zavila levo po pobočju navzdol in čez 10 minut pri ograji spet levo, še čez 10 minut pa ostro desno nazaj na pot ob živahnem potoku Jermanu. Prečkala sva več snežnih plazov, enega kar hudega; v snegu tod očitno ni varno hoditi. Pot je naporna za že utrujene noge, saj je neravna in posuta s kamni in skalami, pa tudi precej mokra; vrstijo se številni Jermanovi pritoki in bolj ali manj trdni most(ičk)i. Čez Hude hleve sva se vrnila nad 
Srednji Vrh, od koder so vas in martuljške gore kot na dlani. Čeprav se čisto na koncu že malo naveličam fotografirati, pa se idili v bregu nad Srednjim Vrhom nisem mogla upreti. Škoda bi bilo ostati brez posnetka, kakor je grozilo Gorazdu v »zgodbi«, omenjeni na začetku.
Približno pet ur čiste hoje. Zmerne, ne z Gorazdovo hitrostjo. Končalo pa se ni tako kot po vrnitvi s Trupejevega poldneva: Hlebanjevim je zmanjkalo sira! Ali ni vsak razlog dober za vrnitev na tak lep kraj?*7. junija 2010
Ugibava narobe?
Ni komentarjev:
Objavite komentar