Za izhodišče sva si izbrala planino Ravne, ker letos sploh še nisva bila nad 2000 m in sva tako kanila zlesti še na enega izmed kakih 70 Velikih vrhov (ta meri 2110 m) v Sloveniji. Približno 10 km ozke in vijugaste ceste (le prvi kilometer je asfaltiran) naju je pripeljalo do opozorila, da na travnikih parkiramo na lastno odgovornost. Večina tako in tako parkira ob cesti, preden se ta dokončno izvije iz gozda, se pa najde, ki postavi avto pod najlepšo smreko na planini in tako pokvari fotografijo.Kažipoti Veliki vrh – Korošica, Molička peč in Dolga trata so naju usmerili levo od bajt na spodnjem koncu planine. Že na začetku je bilo poskrbljeno za moje navdušenje (in Janijev obup, ker ni šlo nikamor): spominčice, potočne sretene, zlatice, dvocvetne vijolice, planinski srobot, orlice, gozdne krvomočnice, bavarski zali kobulčki, živorodne dresni, navadne nokote, navadne marjetice, materine dušice, raznovrstni skrečniki, poponi, jetičniki,
navadni jagodnjak (če naštejem samo rože, ki jih poznam, in sploh ne omenjam bujno cvetočih trav)! Skozi gosto podrast se vzpenja skalnata potka. Spodaj, kjer jo je odnesel plaz, je možakar, ki sva ga srečala na planini in nama je dal nekaj napotkov, narisal rdeče pike, više pa sva sledila redkim obledelim markacijam in se držala »glavne« poti (na zemljevidu ni vrisana kot markirana). Kmalu sva se znašla med ruševjem in pojavile so se nove rože: kamniške murke, alpske 
velese, ranjaki, svišči (toliko clusijevih sviščev v enem dnevu še nisem videla!), spomladanska resa, navadni slečniki, dišeči volčini, vretenčasti ušivci, grebenuše. Uživala sva v razgledu na Veliki Rogatec, Lepenatko, Vrh Kašne planine, Menino planino, Veliko planino. 
Na planini Dolge trate sva si malo odpočila, stopila do križa pod Dleskovcem, nato pa nadaljevala levo od koče. Med zelenimi in vijoličnimi zaplatami rušja in brezstebelnih lepnic naju je komaj še markirana potka pripeljala okrog Dleskovca na Sedelce (1840 m). 
Sledila sva kažipotu Molička peč in kmalu na skali sredi poti opazila že slab napis V. vrh, nad njim pa v desno stezico med ruševjem. Nadaljevala sva, upajoč na nekaj boljšega. Ob poti so cvetele množice »encijanov«, navadnih slečnikov, alpskih mastnic, spomladanske rese, alpskih veles. Ob skalnati potki, ki teče mimo večjih in manjših 
vrtač, so se pojavili wulfenovi jegliči, rumeno milje, kobulaste vetrnice, julijski lan, dišeči volčin in edina pogačica (pogača!) na vsej poti. Malo pred Pragom se je končno pokazal sicer slab, a vendar kažipot Veliki vrh. Nemarkirane poti (pa še med ruševjem) sva 
se nekoliko »bala«, a so naju nadvse prijazno vodili številni možici. Vzpon »odlikujejo« zelo ostre skale in precejšnja strmina. Kos poti je bil še pokrit s snegom, ki ga vsi očitno raje obhodijo, gotovo zaradi nevarnosti zdrsa. Mali alpski zvončki so že odcvetali, zlati koreni pa se še niso odprli. V slabe tričetrt ure sva stala na Velikem vrhu.*
Povzpela sva se še na Veliko Zelenico, simpatično pisano zaradi zelenih zaplat ruševja in belih ovc. Ko so se naju navadile, so postale mirne in celo radovedne. Dol grede sva spet sledila možicem, a očitno drugim, saj sva se vrnila na pot nekoliko naprej od kažipota. Onstran Praga sva se po razdrtem svetu spustila mimo lesenega križa s Križanim na Moličko planino. Pred njo je označen odcep levo na 
Korošico, z desne pa tam priteče pot iz Robanovega kota. Počitek na prijetni planini je prišel kar prav. Razgledi so nama obudili spomine na Krofičko, Strelovec, Robanov kot. S planine je lep (spet drugačen) pogled na Veliki vrh. Ogledala sva si še kapelico sv. Cirila in Metoda na prikupnem »kupčku« nad kočo, nato pa se povzpela nad njo za kažipotom Korošica in mimo odcepa v levo (napis Kapelica Molička peč je komaj še opazen), kjer sva se 
nameravala vrniti. Priključila sva se poti, ki priteče ob pobočju z leve (ni oznak), in takoj zatem še eni taki (obakrat sva zavila desno), kmalu pa z drugega Sedelca (1900 m) zagledala Kocbekov dom na Korošici (1808 m). Tam je prostora za nekaj nogometnih igrišč (čudovit kraj za višinske priprave naših vrlih nogometašev!). Lučki Dedec, s katerim se spogleduje Kocbek, ima s te strani prav izzivalno podobo. Na robu planine so bili še ostanki snega, travniki pa posuti s spomladanskimi svišči.
Vračala sva se sprva po isti poti, pri napisu Kapelica Molička peč pa sva se spustila desno. Kadar se nisva prebijala med ruševjem, sva previdno stopala po drobirju, zaradi katerega na strmini precej drsi, v njem pa se odlično počutijo kernerjevi maki. Zanimiv je pogled na »preklani« Žvižgovec (domnevno**). Od Moličke planine je šlo spet po znani poti čez Prag do Sedelca (1840 m), od tam pa levo, po bolje označeni poti na planino Ravne (ta pa je vrisana na zemljevidu). Mimo partizanskega spomenika na mestu, kjer je med vojno delovala tiskarna, sva prišla do lese, kjer so nama priporočili neoznačeno desno pot (naravnost se pride na obračališče na koncu gozdne ceste, a kdor parkira pod planino, si z desno potjo prihrani vračanje po cesti). Na Ravne sva prišla z zgornjega konca. Kar hitro sva se spravila domov, saj je bilo tam zaradi celega avtobusa planincev za naju preveč živahno. Po sedmih urah in pol čiste hoje pa se je bilo tudi kar prijetno še malo peljati.*Veliki vrh je najvišji vrh Dleskovške planote (imenovane tudi Veža). Gora ima dva vrhova; čeprav je Velika Zelenica za 4 m višja, pa so »Aljažev« stolp in kamnito piramido postavili na postavnejšega soseda.
**Tudi z vrhovi okoli Moličke planine je nekaj »težav«. Novi zemljevid Grintovci pripisuje Molički peči 1829 m, Žvižgovcu pa 1865 m; med njima teče pot iz Robanovega kota, kar se ujema s kažipotom na terenu. Na starem zemljevidu Kamniško-Savinjske Alpe (KSA) je kota 1829 m brez imena (enako v vodniku KSA); po njem je Molička peč visoka 2029 m, na zemljevidu Grintovci pa je toliko (2028 m) visoka neimenovana kota med Veliko Zelenico in Poljskimi devicami. Vodnik KSA pripisuje 2028 m Poljskim devicam, ki so po obeh zemljevidih visoke 1879 m. Midva imava že tako težave z ugotavljanjem, katera gora je katera, tu pa sva odnehala in raje uživala v njihovi lepoti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar