midva pa sva potrebovala nekaj spodbudnega. Zato sva spet nataknila premočene gojzarje (zoprn občutek, a je hitro minil!) in se odpravila k slapu Boka.Pri mostu čez rečico Boko je parkirišče. Bojda najmogočnejši slovenski slap se vidi že z mostu. V knjižici Soča od Trente do Jadrana iz zbirke Slovenija na dlani piše, da je z bovške strani mostu speljana označena in zavarovana poldrugo uro dolga pot k izviru rečice, kako dolga je pot k slapu, pa sploh ne omeni. Ker je na zemljevidu videti precej krajša od tiste k izviru, sva menila, da bova hitro nazaj, čeprav se je zdelo, da receptorko v najinem hotelu skrbi, da bova zamudila večerjo. In res ni dosti manjkalo! Po strmi skalnati potki sva se vzpenjala kar 50 minut. Sprva je označena, nad zadnjim razglediščem pa ne več. Z vsakega razgledišča je bil slap bliže in drugačen, ampak od povsod mogočen in lep. Pot se je sumljivo oddaljila od struge, potem pa se je obrnila ter naju pripeljala na zapuščeno planino Pri Boki (tako Sidartin vodnik Slapovi, prej omenjena knjižica pa nič) in desno od razpadajočih pastirskih bajt na razgledišče, s katerega sva videla in slišala, da je slap res nadvse veličasten. K izviru Boke pa drugič.
V četrtek sva morala že domov. Vreme se je izboljšalo in z balkona sva poleg nesojenega Javorščka občudovala Svinjak, ki me tudi zelo mika. V Bovec se bova morala očitno še precejkrat vrniti.
Med potjo domov sva se ustavila pri »cestni zaporni utrdbi« Kluže (Bovških vratih). Za ogled sva bila še prezgodnja (kdaj je odprta, iz urnika ob vhodu ni čisto lahko razvozlati), povzpela pa sva se k »avstro-ogrski alpski topniški zaporni utrdbi« nad drugo stranjo ceste. Fort Hermann ima kar slikovit dostop: najprej je treba skozi predor, potem pa se pot kakih 25 minut zložno vzpenja ob skalnatih stenah. Utrdba je zelo poškodovana, a kar je ostalo, priča, da je bila mogočna. Mimo nje vodi ena izmed poti na Rombon ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar