Kofce ali v tretje gre rado

Na zadnjih dveh pohodih sva bila mokra (in še dva prejšnja tudi nista bila ravno sončna). Kaj v resnici pomeni, da gre v tretje rado, pravzaprav ne vem, saj se da razložiti na dva načina: da se tretjič končno posreči (posije sonce) ali da se ponovi še tretjič (dežuje). Ker se je v nedeljo že spet kisalo, sva si izbrala "ziheraški" cilj: Kofce. Tja sva preizkusila že vse poti, zato sva se odpravila od Lukca iz Doline, kjer sva hodila v snegu, tako da bi bilo vsaj malo drugače. In je bilo: namesto po ledu nama je drčalo po blatu!

Precej podroben opis je že na spletišču Zaplana.net in ga ne bom ponavljala. Tokrat sva preverila tam omenjene stopnice v desno (kadar sva "prisiljena" kako pot ponoviti, jo vedno skušava popestriti s čim novim - če drugega ne, se pa malo izgubiva). Dobrih 20 minut od izhodišča so in začenjajo čisto prijetno stezo, ki se ogne »glavni cesti«; celo obledele markacije sva opazila, torej je to najbrž opuščena pot. Pripeljala naju je na majhno planino že nad debelo smreko z markacijo, tako da sva o nadaljevanju nekoliko ugibala, potem pa je šlo brez težav po že znani poti do sedla Kal. Tokrat sva prvič to jesen med zelenjem opazila jesenske rumene in oranžne barve pa tudi jesenski podleski so se že zelo namnožili (v mokroti in megli so še kar "spali").

Nad zavetiščem sva se odločila za levo pot (Dom na Kofcah 1 h), pod Belo pečjo. Na Ravnah zmeraj postojiva in občudujeva visoke ravne smreke. Ni še dolgo, kar mi je fotografije teh lepotic navdušeno pokazal sodelavec Lojze. Ni bil kak hribolazec, zašel pa je tudi v sredogorje in je imel srčno rad naravo. Sredi tega meseca je čisto premlad in popolnoma nepričakovano za vedno odšel od nas; vem, da se bom pod temi smrekami vsakič spomnila nanj.

Pri vhodu na planino Kofce naju je pričakala novost: s kamni obloženi jarek za odvodnjavanje se mi je zdel še kar "čeden", tako tlakovani in zabetonirani srednji del poti pa me je le "zmerno navdušil" (ne dvomim, da je navdušenje tistih, ki se tam vozijo z avtomobili, večje). Ampak v koči ni bilo čisto nič novega: stalni nedeljski gostje so moževali o kandidatih za župane gorenjskih občin in štruklji so bili slastni kot vedno.

Zunaj je zavijal mrzel veter, ki je "uradnih" 6 °C zbil pod ničlo, dež pa pri taki temperaturi postane še bolj zoprn. Tako sva Kofce gori in njenim sosedom samo pomahala in se vrnila v dolino. Dol grede sva izbrala različico mimo kapelice, pri mali planini pa sva šla za spremembo po "glavni" poti, ne čez stopnice, kar sva na koncu ob pogledu na blatne čevlje in hlače obžalovala; če vas pot zanese tja v mokroti, zelo priporočam pot čez stopnice (če je ne boste uporabili že gor grede, jo boste pri vrnitvi malo težko našli). Da izlet le ne bi bil prekratek, pa sva se ustavila v Dovžanovi soteski in še malo pohajkovala ob Tržiški Bistrici.

Na poti v dolino sva bila deležna celo nekaj sonca, tako da še vedno ne vem, kaj zares pomeni, da gre v tretje rado.