Še en moker izlet

Ta konec tedna je voda mnogim odnesla ne le dobro voljo, ampak še veliko več. Midva sva imela srečo, da nama je namočilo samo pohod. Ubogala sva pristojne, naj se ne vozimo po nepotrebnem naokoli, ter verjela vremenoslovcem, da bosta konec tedna popoldneva manj mokra, zato sva se v soboto po kosilu peš odpravila od doma. Na Šenturško Goro (666 m) po še ne preizkušeni poti. (Ker našega dvorišča ne priporočam za izhodišče, naj bo to bližnji Dom, kjer je sedež komendske občine.)

Skozi Gmajnico in Mlako - ta je (bila) znana po lončarjih (h Kremžarju še vabi kažipot) in po lončarski zadrugi (tam zdaj prodajajo med drugim kitajsko keramiko) - sva, oborožena z načeloma nepremočljivimi oblačili in dežnikoma, odčofotala v Tunjice. Pri hiši 19a sva opazila nekaj novega: planinske kažipote, o katerih sva zaradi fotografij, posnetih na Triglavu, ugibala, ali so »spomenik« temu planinskemu dosežku. Na naslednjem razcepu sva izbrala desni krak (ne levega, kamor kaže kažipot Gostilna) in ko je asfalt prepustil prostor makadamu, so se pojavile markacije. Nekaj časa sva se vzpenjala, potem pa se je cesta prekucnila navzdol. Pri hiši Vrhovje 2a, kjer je konec občine Kamnik, smerna tablica diskretno (skrita za grmom) vabi desno na Šenturško Goro. Pri majhni brunarici ter nadstrešku z mizo in klopema v bregu pod tablico je Planinsko društvo Komenda pohodnikom nastavilo orientacijsko zanko. Če sem natančna, puščica meri v slabo prehodno grmovje, a se je zdelo verjetnejše, da nama hoče dopovedati, naj se spustiva po travnatem bregu proti gozdu. Spodaj je očiten "vhod" v gozd (razločna pot v levo pripelje nazaj na cesto, ki sva jo zapustila), desno nazaj v goščavo pa se izgublja zaraščena steza. Kljub domnevi, ki jo je podpiral zemljevid Komendske planinske poti, da je omenjena steza prava (bilo bi prijazno, če bi moje planinsko društvo to kako namignilo), sva se odločila za nadaljevanje po makadamski cesti (tudi če omenjena steza res pripelje do potoka Dobliča, ki bi ga bilo treba prečkati, naju je skrbelo, ali bi bilo to v razmerah, ko so mnoge vode prestopile bregove, možno). Pripeljala naju je do odcepa asfaltne ceste v desno (čez Doblič); po njej sva se povzpela na Viševco, kjer so naju spet pričakale na Vrhovju »izgubljene« markacije, asfalta pa je bilo konec. Kmalu se je bilo treba posloviti tudi od makadama: povzpela sva se desno v strmi breg po blatnih »stopničkah« in skozi gozd do travnikov pod Šenturško Goro. Ko sva dosegla glavno cesto skozi vas, sva zavila levo nanjo.

Sprehodila sva se do cerkve. Sv. Urh je skozi meglo, zaradi katere se je kar zmračilo, nejeverno strmel v dve mokri prikazni in to naju je nekoliko streznilo: nisva nadaljevala do vpisne knjige pri Pavlinu, ampak sva kar obrnila in se kljub pozni uri odrekla najkrajši poti v Komendo (imenovani Na S/skalo/i), ker je tudi najbolj strma in v mokrem sploh navzdol kar "prehitra". Tako sva se vrnila do asfaltnega odcepa, tam pa desno po makadamski cesti do kažipota levo proti Komendski Dobravi. Še zadnjič ta dan sva prečkala narasli Doblič in se onstran Janotove brvi spopadla z blatom in vodo. Nekje sva zgrešila markacijo in pričofotala do lesene hiške in razpela, kar se ne bi bilo smelo zgoditi. Nič za to! Zavila sva levo na kolovoz ob robu gozda in kmalu zagledala markacijo, pri kateri bi bila morala priti iz gozda. Od tam ni bilo več daleč do Komendske Dobrave.

Lilo je kot za stavo, zato sva šla domov kar po cesti, ne meneč se za bližnjico skozi gozd, partizansko bolnišnico, bajer, planinski dom. Popoldanski sprehod se je kljub temu razvlekel na šest ur, tudi ker sva vmes zaradi nasprotujočih si napotkov domačina in gobarja zgrešila neoznačeno pot. Videla pa sva tudi lepe plati jeseni: jablane, polne rdečih in rumenih sadežev, vztrajne rudbekije, prve jesenske podleske, vsakovrstne gobe (samo jurčkov ne - ni čudno, saj je po gozdu prav mrgolelo gobarjev!), močerade, ki imajo radi takšno vreme, in polže, ki ga očitno ne marajo (eden se je povodnji umaknil prav domiselno: zlezel je na jabolko in tako ni ne utonil ne stradal). Včeraj po kosilu ni več deževalo in celo sonce je posijalo. Se bodo pa gojzarji hitreje posušili, bi se pošalila, če ne bi videla, kaj vse morajo posušiti poplavljenci ...