Relativnostna teorija na primeru Uršlje gore

Vse je relativno, razpreda Stanko Klinar v uspešnici Sto slovenskih vrhov ravno pri Uršlji gori. Kljub temu si (naivno?) predstavljam, da je mogoče tákole goro dandanes izmeriti vsaj na pol metra natančno. A v atlasu, enciklopediji in na planinskem zemljevidu meri 1699 m, v Klinarjevih Karavankah in omenjeni uspešnici pa 1696 m. Vendar Urška ni nič posebnega – še o marsikaterem hribu v tem pogledu ni soglasja.

Včeraj teden sva se odpeljala v Črno na Koroškem in naprej v Žerjav. Parkirala sva pod tamkajšnjim delavskim domom. Nameravala sva se peljati še do Jazbine, a so asfaltirali cesto, zato je bila zaprta. Ob Jazbinskem potoku sva jo mahnila mimo šole, delavskih hiš in blokov, dveh vil, ki sta nekoč morebiti pripadali lastnikom rudnika, zdaj pa zelo očitno ne več, partizanskega spomenika in Podovšovnika v zaselek Jazbino. Pri čebelarskem domu in brunarici LD Pogorevc je konec Žerjava in z njim asfalta.

Ko sva zapustila Jazbinski potok, sva zavila levo proti Kr(i)stavčniku. V bregu nad gozdno cesto so se vrstile hiške s čebelnjaki. Potem cesto nadomesti kolovoz. Kjer napravi oster desni ovinek, je most čez potok, to pa je že naprej od mesta, kjer sva se na podlagi zemljevida namenila zaviti desno h Krpuhu. Zato sva se vrnila iskat odcep. Po nekaj minutah se nama je zdelo, da sva ga našla (približno uro od izhodišča), in tam je onstran potoka res nadaljevanje poti. Po kamnih sva prestopila vodo in se podala na strmo pot okrog Krpuhovega vrha. Čeprav je neoznačena, sva brez težav dosegla gozdno cesto, kakor sva pričakovala. Tudi na tej strani ni oznak – ali je rdeča črta napaka na zemljevidu ali sta poti dve? Po cesti sva se spustila v desno mimo peskokopa in tam naju je presenetila markacija – puščica kaže desno navzdol (Žerjav). Le od kod pripelje pot (ali je pripeljala nekoč)? Je to tista z zemljevida? Breg je vratolomen, s ceste je narinjen pesek in pri najboljši volji nisva opazila niti sledu stezice. Nedaleč naprej sva prišla do neoznačenega razcepa; odpravila sva se raziskat vsak en krak. Desni pripelje h Krpuhu; poleg stare domačije (gospodarsko poslopje se je že sesulo vase) stoji nova hiška, na skali poleg nje pa je zelo obledela markacija. Pravi krak je levi. Po njem sva prišla do velike domačije. Upala sva, da je Karničnikova, sicer si ne bi bila znala razložiti, kod sva hodila in kje sva. Bila je. Imeli so koline, a čeprav je bilo v hiši slišati precej veselo, se nama je gospodar zelo posvetil. Očitno že spet nisva našla na zemljevidu označene poti, ampak sva šla preveč desno. Tudi to se je izkazalo za relativno, kajti po Karničnikovo bi se bila zanesljivo izgubila, če bi bila pri Krpuhu našla pravo pot, tako slaba da je že. Nadaljevanje nama je popisal tako podrobno, da si nisva mogla vsega zapomniti. Treba je grta po travniku nad kmetijo in levo od krivega drevesa. Potem naj bi kolovoz izginil, naprej pa naj bi bila steza – v resnici je izginila steza, naprej pa je bilo veliko stezic. Zelo pa sva si pomagala z napotkom, da je treba v levo pod zlomljenim drevesom in telefonskim kablom. Oznak ni, če odštejem nekaj plastenk in kantico za olje. Kot je bilo napovedano, sva dosegla »staro cesto« (zdaj široko zaraščeno pot). Svetlo sva se spogledala: dobra sva!

Zavila sva desno in kar hitro dosegla Náravnikovo domačijo. Poleg razvaline stoji nova hiša. Napis pravi Narovnik. Markacije so desno ob gozdni cesti in mladenič, ki se mu je mudilo z vrčem v klet, naju je tudi poslal desno. Janija je njegova odločnost zmedla, saj je pričakoval, da bo treba levo. In tako sva šla spet bolj naokoli, kot je bilo načrtovano. Kažipoti in redke markacije so naju pripeljali na uravnavo, na kateri je prostora za nekaj avtomobilov. V desno se spusti pot proti Domu na Slemenu, pod katero so ostanki kamnite stavbe in kapelica. Tu naj bi bilo pri Šiserniku. Za klopcami nad uravnavo sva zavila levo v gozd in se nekaj časa pošteno grizla v kolena. Končno sva stopila na plano pri kapelici in do Doma na Uršlji gori ni bilo več daleč.

Ker sva se že dovolj natavala, sva se namenila vrniti – tako sva si predstavljala – po zelo prometni poti čez Naravske ledine. Lahko se gre čez vrh Uršlje gore (desno kažipot Vrh) ali mimo njega (levo brez oznake – pa ne že spet?!). Bilo je tako megleno, da se ni videlo čisto nič. No, ni res: bilo je nekaj prav romantičnih prizorov. Naslednji razcep ni označen, a po zemljevidu sva sodila, da se pride desno v Kotlje, levo pa na Naravske ledine. Torej levo. Po 25 minutah je pot zavila že tako zelo na sever, da sva se bala, da bova pristala v Kotljah, zato sva se vrnila tisto minutko do grebena, kjer sva se prej spustila desno (proti severu), in nadaljevala po njem (tako je narisana markirana pot na zemljevidu). Na grebenski potki je bilo videti stopinje, markacij pa ne. Čeznjo leži veliko podrtega drevja. Strmina je kar huda. V 25 minutah sva pristala na poseki in na drugi strani našla potko naprej po grebenu. Čez dobrih 20 minut naju je odložila na markiranem kolovozu, ki pride z desne (morda pa markirana pot, ki sva jo sumila, da vodi v Kotlje, le priteče sem?). Predala sva se markacijam. Kolovoz je bil blaten in razrit. Pripeljal naju je čez travnik in spet skozi gozd na veliko križišče. Tam se nama znova ni posrečilo zadeti markirane poti, ampak sva jo »srečala« pozneje, ko smo vsak po svoje prišli do Koče na Naravskih ledinah. Mračilo se je že, zato se nisva dosti obirala, a dovolj, da sva opazila še en zanimiv primer relativnosti: ob koči sta na istem drogu kažipota Uršlja gora 1h 30min n.v. 1128 m (tako PD Prevalje) in Dom na Slemenu (mimo Križana) n.v. 1072 m (tako PD Ravne).

Od koče sva se spustila po travniku, sledeč kažipotu Žerjav, in poslej je končno šlo vse kot po maslu. Ko sva se znašla na mostu, pri katerem sva zjutraj obrnila, sva vedela, da bova čez nekaj deset metrov zašpilila klobaso. Tudi konec je bil predvidljiv: asfalt se pri vrnitvi vedno neznansko vleče. Pa naj še končam z »relativnostno teorijo«. Bila je lepa sobota z nekaj megle, a z Janijem sva jo doživela vsak po svoje: po njegovem mnenju je zaradi markacistov in zemljevida šlo narobe vse, kar je le moglo iti (vremenoslovcev tokrat na srečo ni nič omenjal), jaz pa sem bila zadovoljna, da so se vsi zapleti dobro končali. Čeprav po daljšnicah (štiri ure grta in dobre tri douta) – saj sva šla vendar hodit!