Pri sv. Vidu nad Zgornjim Tuhinjem

Srečanje bralcev v Motniku me je privabilo, ker si je izposodilo naslov moje pesniške zbirke (lahko jo kupite tudi pri Sidarti na Slovenskem knjižnem sejmu od jutri do nedelje). Ko je ena od udeleženk izvedela, da so mi ljubi tudi hrib(čk)i, ne le gore, mi je toplo priporočila izlet k sv. Vidu v Tuhinjski dolini. V sredo se nama je nasmejalo sončno popoldne in sva jo mahnila skozi Kamnik in Vrhpolje proti Zgornjemu Tuhinju. Prvi označeni odcep levo pripelje do velikega parkirišča pod pokopališčem, drugi pa skozi vas mimo šole do cerkve sv. Marije, pod katero se v levo odcepi srhljivo ozka asfaltna cestica k pokopališču, kjer sva parkirala »na lastno odgovornost« (veliko parkirišče sva opazila šele pozneje in ga odločno priporočam). Prijazen domačin naju je skušal prepričati, naj se peljeva vsaj do šole (ne vem, kje bi tam parkirala) ali celo do Kolka, češ da naju bo sicer ujela noč. Ampak cerkvica zgoraj v hribu sploh ni videti tako daleč.

Mimo sv. Marije sva se vrnila k šoli in ko sva pri domačiji nasproti spraševala po začetku poti, je pristopil mladenič in vprašal, ali bi rada k sv. Vidu. »Gremo skupaj, tudi jaz sem namenjen tja.« Odpravili smo se med hišami nasproti šole in po cesti proti Golicam. Dobre četrt ure od izhodišča smo zavili levo na kolovoz (Kolk) in nato za počitniško hišico desno. Pot označujejo rdeče pike, na odcepih pa puščice in napisi Sv. Vid. Pri skali z rdečim križem in številko 1897 smo zavili desno na kolovozno pot, kjer so nekdaj menda vozili s konji, zdaj pa je videti traktorske sledi. Dosegli smo gozdno cesto in zavili levo nanjo. V nekaj minutah smo bili pri sv. Vidu (fantov višinomer je pokazal 840 m, na spletu sem našla 844 m).

Ravno ko smo dosegli cilj, je v zvoniku lepo zapelo. Fant, ki nama je vso pot pripovedoval o okoliških krajih in hribih, o svojem hribolazenju (»V šoli mi pravijo hribovec, pa sploh ne hodim toliko v hribe, le oni samo sedijo.«) in fotografiranju, je skozi objektiv poiskal Snežnik, vendar mu ni uspelo, da bi ga bila razločila tudi midva. Obzorje je bilo megličasto in nebo je rdeče žarelo, kajti sonce se je že poslavljalo. Kako lepo je tam podnevi, pa prideva gledat drugič. Cerkvica je sicer je zaklenjena, a skozi zamreženi vhod se lepo vidi notranjost. V niši ob vhodu sta marmorna plošča v spomin na obnovitev cerkve (17. 6. 2007 jo je blagoslovil sam dr. Franc Rode) in vpisna knjiga. Okrog cerkve je nizek zid, onkraj njega pa majhna brunarica, kjer menda delijo čaj, kadar je tu maša.

Sama bi težko našla gor tako hitro (40 minut) in še teže bi se vrnila v temi. Na začetku smo se spuščali po poti vzpona, potem pa smo se kar držali gozdne ceste in šele po slabe četrt ure zavili desno navzdol po bližnjici – manjšem kolovozu. Pristali smo na asfaltu v Golicah (kažipot nazaj Sv. Vid). Najin vodnik je pokazal v nebo: »Glejta Jupiter! Ali poznata zvezde?« Ko smo se vrnili k šoli, sva hotela zaviti desno po cesti, a naju je »najin« prvošolec iz kamniške gimnazije odpeljal čez šolski hrib naravnost k avtu. »Sem vaju videl, ko sta parkirala,« je pojasnil. Skoraj sem že pozabila, kakšni sijajni ljudje s(m)o kamniški gimnazijci ...