RR ali Šibenik pod snegom

Ko pohajava po hribih, že razmišljam, kaj bom napisala v dnevnik, tudi o naslovu za zapis. Tokrat sta mi prišla na misel dva, pa oba nekam zavajajoča. Da ne bom pisala o raziskavah in razvoju, bi si najbrž že mislili, s snegom v Šibeniku bi vas pa lahko celo zavedla, saj ni dolgo, kar je zares pobelil dalmatinsko obalo. Ker se nisem spomnila nič boljšega, sem obdržala oba naslova. Prejšnjo nedeljo sva zlezla na Resevno in Rifnik ter pri tem odkrila, da imamo Šibenik tudi v Sloveniji.

Štajersko avtocesto sva zapustila pri izvozu Dramlje in se odpeljala v Šentjur pri Celju. Parkirala sva pri osnovni šoli Hruševec, saj parkirišča iz opisa na spletišču Hribi.net nisva našla (morda je bilo zasneženo). Kjer Malgajeva ulica zavije desno, sva nadaljevala po Ulici II. bataljona do kapelice in kažipotov za Dom na Resevni: levo Pot, desno Cesta. Podatek 682 m se ne ujema ne z zemljevidom ne z vodnikom Posavsko hribovje, po katerih je dom na 645 m, vrh pa meri 650 m (najin višinomer sicer ni zelo natančen, a kolikor si lahko pomagava z njim, meniva, da je 682 m kar pravšnji podatek za vrh Resevne). Zaradi napotka iz vodnika, da se pride »po ulici Franja Malgaja do križišča in kapelice«, sva napravila nekaj odvečne poti, pa sva jo vštela v ogrevanje, saj je bilo kar –14 °C.

Od kažipotov sva se napotila k Rataju (Šibenik 36), kjer se po zemljevidu ločita strma (po bližnjicah) in položna pot (po cesti). Namenila sva se ubrati strmo, a ni bilo videti ne markacije, ki jo obljublja vodnik, ne gazi, zato sva nadaljevala po cesti. Pri veliki hiši na samem sta na električnem drogu desno pod cesto markacija in kažipot za strmo pot, ki tam pride na cesto. Čez 10 minut se v levo odcepi ožja cesta, po kateri kaže kažipot Položna pot, vraščen v deblo in zalit s smrekovo smolo, ki sva ga opazila bolj po naključju, saj je bil skrit pod zasneženimi vejami. Takoj za njim se v desno odcepi nadaljevanje strme poti (markacije so, napisa pa ni). Po 20 minutah se pot požene levo navzgor; v snegu je markacijo nekoliko težko opaziti. Tik preden sva prisopihala na gozdno cesto, se nama je ponudil lep pogled na dolino. Levo po cesti ni bilo več daleč do stopnic, ki vodijo na jaso, vrh katere stoji spomenik mladima partizanoma. Ob vznožju jase je nekakšen prireditveni prostor. Z vrha stopnic se na desni že vidijo kažipoti, mimo katerih sva spet dosegla gozdno cesto in zavila desno po njej. Za ovinkom sta naju pričakala kar močan veter in zaklenjeno zavetišče, od katerega se že vidi Dom na Resevni. Mimo njega do vrha Resevne je le še nekaj minut. Tam stoji 20 m visok jeklen razgledni stolp z razgledno ploščo. Boč, Plešivec, Rifnik ... bližnje hribe sva dobro videla, Triglava pa ravno ne. Sonce je ogrelo srce, roke se pa še kar niso mogle ločiti od rokavic.

Iz kosila ni bilo nič, ker ne kuhajo. Hotela sva še na Svetino, pa nama oskrbnik ni vedel prav ničesar povedati o poti. Nazadnje sva se odločila za Rifnik. Oskrbnikov napotek, naj se spustiva po strmi poti, kjer naju čaka kažipot za Rifnik, se nama je zdel sumljiv, saj gor grede takega kažipota nisva videla, in izkazalo se je, da sva storila prav, ko ga nisva ubogala. Ali bom kdaj nehala pričakovati, da so oskrbniki tudi »svetovalci« za svoje območje? Bi morala? Od doma sva se vrnila po cesti na jaso in kažipot naju je čakal ob njenem spodnjem robu, pri hiši Vodruž 28a. Spustila sva se mimo opuščene domačije na gozdno cesto in levo po njej. Takoj za ovinkom sta kažipota Šibenik in Rifnik, ki usmerjata desno z nje. Spust je kar strm. Mimo redkih hiš sva spet prišla na cesto. V Šibeniku se svet odpre in streljaj pred hišo 17a, kjer kravi in teličku v hlevu igra prijetna glasba, sva lahko hkrati videla na desni Resevno in na levi Rifnik. Od tu se asfalt vije tako daleč v dolino in tako zelo proti desni, da sva že mislila, da sva zgrešila pot (markacije so »izginile«). V Sotenskem pod Kalobjem sva onkraj mostu zavila levo na asfaltno cesto Šentrupert–Šentjur in sledila kažipotu desno z nje. Pri gugalnicah, košu za košarko in napisu Ne parkiraj sva stopila v gozd. Ko sva ga zapustila, so se redkim markacijam pridružile oznake Slomškove poti. Med vinogradi vasi Rifnik sva dosegla parkirišče Arheološkega parka Rifnik. Turistična pisarna Hiška pod goro je bila zaprta, obiskovalcev pa kar nekaj. Na vrhu Rifnika na novo pozidani temelji obzidja in stavb, ki so nekoč stali na tem hribu, in pokrit lapidarij, v katerega se je treba spustiti po stopnicah (obiskovalci se podpisujejo celo na tam razstavljene nagrobnike!), pričajo o tamkajšnji prazgodovinski in antični naselbini. S hriba sva se spustila še k slikoviti grajski razvalini. Napisi »branijo« privatno lastnino, svarijo pred hudim psom in opominjajo, da smo tam na svojo odgovornost.

Od gradu Rifnik sva se vrnila na cesto, na kateri sva pristala po spustu z Rifnika, in se pod tamkajšnjim parkiriščem odpravila navzdol po cesti proti Šentjurju. Po Cesti na grad sva prišla spet v Hruševec, potem pa še kar nekaj časa hodila kot mačka okrog vrele kaše okoli šole, kjer naju je čakal avto, saj zaradi ograj ob cesti nisva mogla nikjer zaviti k parkirišču. Čiste hoje je bilo za manj kot štiri ure in pol, a človek ne more samo hoditi in gledati na uro. Kljub sibirskemu mrazu sva se imela ves dan prav lepo (Dima s Kamčatke bi rekel, ta dva pa nista bila še nikoli v Sibiriji – res še ne!).