Bel božič na Kriški gori – malo od telohov, malo od snega

Dan po božiču sva bila zadnjič letos v hribih. Izbrala sva si Kriško goro, čeprav je komaj dober mesec, odkar sva bila tam, kar ni ravno najina navada. Tokrat prvič iz Tržiča. V nedeljo je bilo od pošte do gostišča Sluga dovolj prostih parkirnih prostorov. Stopnišče, na katerem se začne poltretjo uro dolga markirana pot, je trenutno gradbišče, a je prehodno. Poti ni treba opisovati, ker je dovolj označena. Kar precej strma je, vendar dobro nadelana, kjer se pobočje postavi pokonci, pa speljana v lepih ključih.

Za kratek čas sva se ustavila pri cerkvi sv. Jožefa, ki je samevala, mnoge druge pa sva slišala s prazničnim zvonjenjem vabiti k maši za domovino. Pač pa svetnika te dni gotovo bolijo ušesa, saj vsenaokoli ležijo ostanki pirotehničnih sredstev. Kmalu nad cerkvijo sva srečala priletnega možaka, ki se je že vračal z gore (torej se je odpravil gor še v temi). Že sedemnajst let vsako nedeljo prehodi to pot in pobira špirovce, če se kateri podre, je povedal. Pa nama kljub temu ni znal razložiti, kje nad Križami naj nazaj grede zavijeva desno, če hočeva napraviti krog, in ali je pot označena. Nekje pri Čevdrcah, ampak morava še vprašati.

Z razgledišča, označenega z napisom Velika Mizica (po višinomeru in zemljevidu bi tam pričakovala Malo Mizico, 764 m, Veliko, 976 m, pa više, ravno prav pod napisom 1000 m), sva imela Tržič kot na dlani, okoliški hribi in gore za njimi pa so se igrali skrivalnice v oblakih in meglicah. Dež je pobral sneg ne le v dolini, ampak tudi tu. Pa je bilo kljub temu vsaj malo belo: od teloha – številnih popkov in tudi nekaj odprtih cvetov. Šele od kakih 1200 m so bila tla rahlo poprhana s snegom. Pot dolgo teče po grebenu, potem pa se pomakne na njegovo desno stran in nekajkrat zapusti gozd; na travnati strmini je (sploh v snegu) nekoliko nevarno za zdrs. S teh odprtih odsekov je lep pogled na Lešansko planino na Dobrči. Po travnatem pobočju razpostavljene smreke so bile že kar novoletno zasnežene, a po tleh je bilo komaj kak centimeter, dva snega.

Na dvojnem razpotju se spustita poti desno v Križe in Gozd. Od tam je prihajalo veliko ljudi, iz Tržiča pa samo midva. Zadnje četrt ure je bilo pod snegom in suhim listjem precej ledu. Okrog Koče na Kriški gori je bilo nekaj napihanega snega, gaziti pa tudi tu ni bilo treba. Koča je pokala po šivih. Čeprav se sicer drživa bolj zase, sva tokrat prisedla k prijazni družbi. Pogovarjali so se o »doseganju norme« (52 obiskov na leto) in o tem, kako nekateri pri tem goljufajo. Goljufajo?! Le koga? Same sebe!

Ne vem, ali je v tej koči vedno tako ali so bili »krivi« prazniki, ampak ajdovi krapci in zavitek z gozdnimi sadeži so bili imenitni, sprejem pa zelo prijazen. Preden sva se spustila v dolino, sva si po tradiciji nazdravila s šampanjcem. Še na mnoge vzpone!

Tokrat se nisva povzpela na Tolsti vrh; planinci, ki so odhajali v tisto smer, so si natikali dereze, ker je bila pot menda poledenela. Vrnila sva se po že znani poti, ker ne veva, kje so Čevdrce, in ne, ali je pot zares označena. Vsi so na dvojnem križpotju zavili levo in spet sva bila vso pot sama, le čisto na koncu sva srečala mladeniča. Oblaki so se razkadili, tako da sva uživala v pogledu na Dobrčo, zasneženo Košuto »v enem kosu«, Belo peč, Ženiklovec in druge nama znane gore. Vse skupaj je trajalo šest ur, torej je podatek na začetku poti (dve uri in pol) precej »popustljiv«.

Vsem ljubiteljem gora želiva, da bi zdravi in dobre volje tudi v novem letu uživali v hribih – ali na hribčkih ali v gorah, niti ni tako pomembno, pomembno je imeti odprte oči in srce. Srečno!