Blegoš se je odkupil za lansko čemernost

Za izhodišče letošnje »zimske ponovitve« Blegoša sva si izbrala vasico prikupnega imena Robidnica. V Škofji Loki in Gorenji vasi sva se držala smeri Žiri, v Hotavljah pa Cerkno. Skozi Leskovico sva se pripeljala do znamenja nasproti odcepa desno v Robidnico in table z zemljevidom Novakov (vsega tega sva se spomnila z enega prejšnjih pohodov, ko sva z Blegoša prek Črnega vrha pripešačila tod mimo na poti v Leskovico, kjer naju je čakal avto). Ko sva se preobuvala, se je proti Cerknu vila nedeljska kolona avtomobilov s smučarji. Ne tako redkim s hrvaškimi registracijami sva se menda zdela precej »zanimiva«. Sončno jutro je obljubljalo veliko lepši dan, kot sva ga bila deležna lani.

Zložno sva se povzpela v Robidnico, kjer je konec asfalta, in mimo toplarja po kolovozu – vlaki. Dobrih 10 minut nad izhodiščem se vlaka nadaljuje naravnost naprej, levo od nje pa so še tri poti. Markacija je ravno na razcepu in ne pove, katera je prava. Ali pač: upoštevala sva, da morajo biti oznake desno od poti, in zadela pravo – prvo levo od vlake. Poslej so naju markacije (mnoge imajo "strešico" in v PD Cerkno pravijo, da je tako označena Idrijsko-cerkljanska planinska pot – ICPP) zanesljivo vodile mimo številnih odcepov, le približno četrt ure nad razcepom je puščica na skali in to je pokril sneg – pa sva jo ometla in zavila levo. Kolovoz je slab, še toliko bolj, ker si ga je lep kos "prilastil" potoček. Kmalu za "križiščem enakovrednih kolovozov" (v resnici ne vem, kaj se je skrivalo pod snegom) sva zavila desno navzgor in dosegla gozdno cesto na ostrem ovinku. Nobene oznake za nadaljevanje. Markirana pot do tu očitno teče drugače, kot je vrisana na zemljevidu Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, najverjetneje po stezi (pikčasti črti), ki se približno na četrtini poti do Sluga odcepi levo od vrisane markirane poti (rdeče črtkane črte). Na zemljevidu, ki je priložen vodniku ICPP, pa je ta odsek vrisan pravilno.

Nekaj korakov v levo po gozdni cesti je parkirišče ob cesti Gorenji Novaki–Črni vrh, nad njim pa velik opuščen vojaški objekt. Kažipot Blegoš 1.30 naju je s parkirišča poslal nazaj na mesto, kjer sva dosegla gozdno cesto, in v nasprotno smer po njej (ni markirana). Mimo odcepa v Slugovo dolino (desno pod cesto sva kmalu opazila Slugovo domačijo) sva se povzpela na Slugov grič (1223 m) s številnimi kažipoti. Spet so se pojavile markacije – Knafelčeve, evropske (E7), zeleni trikotniki na beli črti in črka L (Loška planinska pot?). Kmalu se je svet odprl in na ogled so se postavili Kalški greben, Grintovec, Kočni, Srednji vrh in Zaplata, Storžič, Kriška gora, Košuta, Begunjščica, Vrtača, Stol, Vajnež. Kmalu nad križiščem, kjer z desne priteče pot iz Leskovice, sva stopila iz gozda pri Koči na Blegošu. Tam me vsakič znova navduši pogled na lepotca z belo kapo. Po tisti strmini do vrha potrebujeva v snegu vsaj 20 minut in enako dol, ker si ne upava in ne znava »teči« ali se »smučati« kot pogumnejši in spretnejši (seveda tudi mlajši!) od naju.

Dol grede sva na Slugovem griču zavila levo (kažipot Robidnica 35 min, markacij pa ni) proti Slugu. Domačija (Davča 76 in 77) je videti zapuščena, okoli nje pa so tri počitniške hišice. Pod njo sva se spustila v levo ob električnih drogovih v gozd, mimo velikega starega gospodarskega poslopja in kozolca ter čez potoček. Na dvojnem križišču brez oznak čez pol ure sva imela srečo, da sta ravno takrat dva mogočna anatolska ovčarja pripeljala mimo na sprehod svojega gospodarja, ki ve, kje je Komenda, in pozna kamniške alpiniste, zato sva bila deležna natančnih napotkov. Po prvem prečnem kolovozu (ali poti) se desno pride v Robidnico, po drugem nekaj korakov naprej, širšem in markiranem, pa desno v Laze in levo na Blegoš. Tako že veva, po kateri (novi) poti pojdeva na Blegoš naslednjo zimo! Zavila sva torej na prvem križišču desno, še vedno ob električnih drogovih, prekoračila potok in se sprehodila čez travnik, spet ob električnih drogovih. Po razriti blatni vlaki sva prišla na jutranji razcep – to je tista vlaka, ki sva jo zjutraj pustila na desni (na zemljevidu Škofjeloško in Cerkljansko hribovje je markirana, na zemljevidu ICPP in dejansko pa ne).

Do vrha Blegoša je bilo debeli dve uri, nazaj pa slabi dve uri hoje. In še približno toliko sončka, snega in mrzzzlega vetra. Pa kako z veseljem to človek »potrpi«!