Pri kralju Matjažu pod Peco

Od petka do nedelje so se dogajali že 19. Gradovi kralja Matjaža. Kakor vse množične prireditve, ki se jim načeloma ogibava, je tudi ta več let čakala, da je bilo lepo vreme, da Jani ni imel službe in da naju ni oviralo še kaj. Prireditelji so priporočali javni prevoz, zato sva v soboto, na dan vrhunca dogodka, parkirala v Mušeniku (delu Črne na Koroškem) nasproti velike rumene hiše št. 7. Na prvi kombi sva čakala debele pol ure, kar na hudem mrazu ni bilo zanemarljivo, a za graditelje snežnih umetnin so bile temperature kot naročene. Kombi se je pri kažipotu Postojanka Pikovo ob omenjeni rumeni hiši pognal po cesti, na kateri le nekaj odmikališč omogoča srečanje, sicer pa je tako ozka in makadam tako strmo vijuga mimo cerkve sv. Helene na Pikovem do stika z »normalno« cesto po dolini Helenskega potoka, da je »nepoznavalcem« ne priporočam, sploh ne v snegu (med prireditvijo pa je tako odprta samo za kombije organizatorjev). Odložili so nas na ravnici Mitnek v Podpeci (na zemljevidih in v vodnikih tudi Mitnik) nedaleč od okrepčevalnice Pri Matjažu. Prišla sva ravno na otvoritev (slovesno – z zastavami, govori in harmonikami), potem pa sva graditelje 86 ekip prepustila ustvarjanju in se podala na Peco.

Pri bližnjem transformatorju naju je planinski kažipot Dom na Peci 2h usmeril proti Najbržu (Podpeca 47), kjer se nama ni bilo težko odločiti med levo peš potjo in desno avto cesto. Nad Najbržem sva se povzpela po desnem robu travnika, nato pa čezenj na levo stran in po kolovozu v gozd. Trikrat sva prečkala gozdno cesto. Kolovoz se sčasoma zoži v pot(ko). Nad Tomaževo – zdaj Ninotovo – lovsko kočo (v zvezi z njenim imenom in nadmorsko višino je v novem vodniku Karavanke, PZS 2010, nekaj zmede), sva spet dosegla gozdno cesto in onkraj nje zagrizla v precejšnjo strmino, sicer pa je pot od združitve z mežiško širša. Vzpenja se zdržema in precej naravnost navzgor. Dom na Peci (1665 m) sva dosegla v slabih dveh urah. Ker sva se morala še pravi čas vrniti v deželo kralja Matjaža, sva si tokrat privoščila samo četrt ure oddaljeno Malo Peco, na Kordeževo glavo (2125 m) pa pojdeva naslednjič poleti, saj sva bila tam doslej le v snegu. Odpravila sva se v smer proti Topli. Nedaleč nad domom se je desno naravnost navpik pognala gaz na najin cilj, a sva potegnila do odcepa za vrh Pece in se od njega povzpela na Malo. Napis na njeni razgledni plošči 1710 m se ne strinja z zemljevidi, kjer piše 1731 m. »Prava« Peca se je ravno tisti čas otres(a)la oblakov (srečala sva nekaj planincev, ki so se povzpeli na Kordeževo glavo in poročali, da so bili prav na vrhu deležni sonca). Mimo preže in ostankov žičnice sva se spustila po prej omenjeni strmi gazi nazaj k domu in se po poti vzpona vrnila v Podpeco.

Pri Matjažu sva si privoščila tovste grumpe in oljevo r'píco. Jani se je spraševal, kateri del oljne repice se je in kako, ker – Ljubljančan – ni vedel, da je r'píca po koroško krompir. Jedla sva torej velikanske ocvirke z nekoliko posebno krompirjevo solato in pila zakuhano vino. Slastno! V šotoru so ponujali grumpburgerje. Čeprav imava rada »jugokuhinjo«, sva bila navdušena nad koroško ponudbo: nobenih čevapčičev! Strinjava se, da so v hribih primerne preproste jedi, a kulinarika kljub temu sodi tudi v planinske koče – domača seveda. Štruklji, krapci, žlinkrofi, ričet, žganci, pohorski pisker ... Mmm!

Ker so oblikovalci zanimivih snežnih stvaritev zdržali šest ur in več, sva tudi midva stisnila zobe, čeprav je mraz bolj in bolj pritiskal in je do razglasitve najboljših trajalo še precej časa: zapela je Monika Pučelj, zborčku Korošic smo pomagali peti koroške pesmi, kralj Matjaž je izb(i)ral Alenčico, županja Črne je modrovala o tretji razvojni osi (ekipa koroških županov jo je tudi upodobila v snegu), skupina Krsnik je nastopila z »ognjeno« predstavo ... Že v trdi temi smo dočakali razglasitev zmagovalcev: Glažeki iz Slovenskih goric so postavili hišo smrkcev, drugi so bili graditelji Matjaževega gradu iz Male Nedelje, veseljaki, ki jih je bila polna Podpeca, nama (in kralju Matjažu!) pa je bila najbolj všeč tretjeuvrščena kraljeva glava z gradom namesto krone, delo graditeljev iz Šmarjete pri Celju. Programa prizadevnih prirediteljev še ni bilo konec, a v soju ognjemeta smo se mnogi odpravili iskat kombije.

Za najino načrtovano pešačenje v dolino je bilo že prepozno in pretemno (po cesti pa naju ni mikalo). Letos so kar prav storili tisti, ki so se pripeljali do Mitneka, saj ni bilo tolikšne gneče in prometne zmede, kot so jo baje doživeli nekatera prejšnja leta. Sploh pa se nama je stožilo po lastnem prevozu ob nezaslišanem obnašanju nekaterih, ki se niso zmenili za že lep čas čakajoče (tudi z majhnimi otroki), in so se mimo vrste skušali zriniti v vozila (nekaterim je menda celo uspelo). Organizatorji bi morali poskrbeti za redarje. Žal. A kljub temu nekoliko žalostnemu koncu priporočam obisk Podpece naslednje leto, ko bo 20. prireditev in se bodo Korošci gotovo še posebej izkazali. Seveda pa tudi letošnji dosežek, že tisoči grad, ni bil od muh!