Tokrat v hrib malo drugače: od zgoraj navzdol!

Kadar se peljeva iz Kamnika čez Črnivec, nad Krivčevim vedno opaziva cerkvico sv. Ahaca in že davno bi se bila za ta kratko popoldansko povzpela k njemu, če mi ne bi bila znanka domačinka tega odločno odsvetovala, češ da so poti po pobočjih, ki jih je poleti 2008 opustošil vetrolom, slabo prehodne in da se bova gotovo izgubila. Ker se v sredo res nisva mogla spomniti nič prikladnega, se je Jani domislil: mogoče bova pa laže našla pot od zgoraj navzdol! Tako zelo se nama je mudilo, da sva zavila levo že pri prvem odcepu za Kališe (tam je namreč doma Ahacij). Cesta je ozka, zavita in zdaj tudi spolzka, na vrhu pa je treba zaviti ostro levo čez siten rob na cesto proti Volovljeku. Bilo me je strah, da bo kdo pripeljal nasproti, kajti če bi se bila ustavila, najbrž ne bi bila mogla več speljati. Po tej izkušnji, ki se je sicer srečno končala, to cesto močno odsvetujem, še posebno pozimi. Bolje se je odpeljati do drugega smerokaza Kališe (tudi Podvolovljek, Kamniški Rak in Velika planina).

Ob cesti pri cerkvici (941 m) je dovolj prostora za parkiranje. Stavba se nama ni zdela nič posebnega, znotraj je seveda nisva videla, ima pa imenitno lego: razgledno in menda od tam vzletajo tudi jadralni padalci. Spustila sva se po poti pod njo (oznak ni nobenih) in na razcepu izbrala desni krak. Pripeljal naju je na širši kolovoz in nadaljevala sva po njem levo navzdol. Poti je veliko; ves čas sva se spuščala v levo, do asfaltne ceste, nato pa desno po njej. Nad hišami (pred razpelcem na električnem drogu) sva zavila desno z nje in tam poiskala kolovoz (brez prijaznega soseda iz Zavrha 3 ga najbrž ne bi bila našla). Čez dobrih 5 minut sva na razcepu zavila ostro levo in se v ključih spustila v dolino. Ponekod je treba obiti podrto drevje, a ni prehudo. Pristala sva ob potoku Volovljek ravno pri mostičku. Prečkala sva ga, zavila levo po asfaltni cesti, šla še čez en most (desno je okrepčevalnica Pri Jurčku) in že sva bila na glavni cesti Kamnik–Črnivec.

Ko sva se vrnila na nenavadno izhodišče, je bila že tema. Cerkev ni bila osvetljena, prižgale pa so se luči spodaj na smučišču Osovje (doslej sploh nisva vedela zanj, a ima ne le razsvetljavo, ampak tudi umetno zasneževanje). Nama pa je svetila ena sama svetla zvezda. Spomnila sva se na »najinega« gimnazijca: gotovo bi vedel povedati, kako ji je ime.

Zdaj znava k sv. Ahacu tudi iz doline (sam med vzponom ne kaže smeri, ker ga zagledamo šele tik pod vrhom). Le kje bi parkirala, se ne moreva odločiti: pri šoli ali pri Jurčku (gostilne imajo parkirišča »samo za goste«). Sicer pa je malo verjetno, da bi se vrnila sem v kakem drugem letnem času, saj je »turca« kar prekratka: 30 minut dol in 40 gor.