Steníca, najin prvi letošnji tisočak

Njeno ime mi je bilo takoj všeč (takrat še nisem vedela, da ga berem narobe), zato sva se danes teden odpravila na Štajersko. Avtocesto sva zapustila pri izvozu Celje center in zavila desno proti Vojniku, nato pa pri kažipotu Grad Lindek / Kislica / Stenica – Vitanje pri hiši Beli Potok pri Frankolovem 1 levo. Mimo kamnoloma in transformatorja sva se odpeljala do razcepa, kjer se med cestnima krakoma ob Belem potoku povzpne označen kolovoz. Parkirala sva ob križišču. Na začetku poti je brlelo še nekaj lučk; ugibala sva, ali so ostale od novoletnega nočnega pohoda.

Najprej sva se ustavila pri Lindeškem slapu (po spletnih virih je visok 8–9 m, po vodniku Po gorah severovzhodne Slovenije pa kar 12 m), ki se zliva po lehnjakovem stebru. Vzpenjala sva se ob Belem potoku, pravljično ozaljšanem z ledenimi okraski, in pod slikovitimi navpičnimi stenami soteske. Pot je odlično označena. Blato je bilo k sreči pomrznjeno, sicer pa jo priporočam le v suhem vremenu. Pri nekakšni mlaki, v katero po cevi teče voda iz potoka, je razcep; levo vodijo markacije, desno pa se odcepi neoznačena bližnjica proti gradu Lindek.

Kmalu zatem sva stopila iz gozda; na levi se je pokazal Špičasti vrh, tisto pred nama pa je bila že Mala gora, a njen najvišji vrh Stenica (1091 m) se je še skrival. Napravila sva ovinek desno proti gradu Lindek. Ozka pot naju je hitro pripeljala na širšo, pravcato sprehajalno pot, ki bi jo zmogle tudi grajske gospodične. Preden sva »vstopila« v grajsko razvalino, sva prebrala spominsko ploščo o bojih Štirinajste (moj oče je bil šercerjevec) in tablico, da sta žig in vpisna knjiga pri Landekarjevih (ali je to tista hiša, v kateri je nekoč strašilo?). Skozi luknjo v obzidju je Špičasti vrh videti res tak, za kakršnega ga razglaša ime. Na drugi strani sva prepoznala Stolpnik.

Vrnila sva se kos poti in pri kažipotu za Stenico zavila desno. Pristala sva na asfaltni cesti na križišču pri avtobusni postaji, tam pa spet zavila desno. Mimo podirajoče se opuščene hiše sva prišla do roba gozda, kjer je na asfaltu res markacija, kakor pravi eden mojih spletnih virov, puščica, ki naj bi usmerjala levo na travnati breg, pa je že precej zbrisana. Kmalu sva ugotovila, da to ni (več) njen namen. Gospodar domačije Lindek 14 (pri Peclju), od katere je lep pogled na grad, nama je namreč razložil, da so pot prestavili. Prej je tekla čez njihovo dvorišče, kar jih niti ni toliko motilo, kolikor jih je skrbelo, da bi prineslo k njim tudi koga s slabimi, ne planinskimi nameni. Zdaj je treba pod domačijo nadaljevati po asfaltu mimo vodnega zajetja, sledeč planinskim oznakam in kažipotu levo Lindek 14 ter čez kakih 50 m desno navzgor. Kratek strm vzpon pripelje na kolovoz – nazaj na staro pot. Na prostoru za pripravljanje drv se kolovoz spusti desno, planinska pot pa se nadaljuje po desni izmed dveh stez, ki se vzpenjata od tam.

Ko sva dosegla gozdno cesto (ali boljši kolovoz), sva zavila levo navzgor. Prej kot po 100 m sva cest(ic)o spet zapustila in se zagrizla v strmino po traktorskem kolovozu. Kjer ta zavije levo, se z njega navpik navzgor odcepi nadaljevanje poti. Še nekaj minut hude strmine in dosegla sva gozdno/makadamsko cesto. Na Novinškovi domačiji čaka žig kolesarje, planinska pot pa se požene v breg med garažama. Po omenjenem opisu, ki je do tu precej podroben, od tu pa jedrnato jadrno stopi na vrh, sva čez slabih 20 minut že skoraj mislila, da sva na cilju. A ker ta ni bil nič podoben tistemu iz opisa, sva nadaljevala in obujala spomine na Kotečnik, ko sva že osemkrat mislila, da sva na vrhu, preden se nama je devetič končno prikazal. Gozdna grebenska pot je slikovita in razgibana: gor in dol, včasih pa tudi skoraj po ravnem. Še pol ure!

Vrh ni razgleden. Sredi gozda je jasica, na njej pa klop in miza ter žig in vpisna knjiga. Imajo še knjigo vtisov, v katero vneto pišeta tudi najmlajši pohodnici 8-letna Bianca in 7-letna Klara.

Vračala sva se sprva po poti vzpona, na križišču pri avtobusni postaji pa zavila levo navzdol po cesti v Beli Potok. Sredi zaselka, ki je že del Spodnjih Stranic, je križišče, pod njim pa napravi cesta oster levi ovinek, na katerem se desno odcepi kolovoz. Oznak ni nobenih. Spustila sva se po kolovozu in preskočila potok, saj po njegovi desni strani teče potka. Ko sva se znašla na naslednjem kolovozu, sva šla levo po njem le toliko, da sva prečkala potok, nato pa nadaljevala ob strugi. Preden se pot vrne na cesto, je v desno odcep, ki vztraja ob potoku. Skozi meglice in snežinke se je nepričakovano prikazalo polovično košarkarsko igrišče, za njim pa še majčken plavalni bazen, skratka pravcati športni park(ec). Kmalu sva bila spet na asfaltni cesti, ki naju je pripeljala na glavno Slovenske Konjice–Vojnik. Ob njej sva se napotila desno navzdol in drugi odcep desno je bil že tisti proti najinemu parkirišču. Pred odhodom domov sva šla še prižgat svečko mojemu staremu očetu, ki je bil ena izmed žrtev zloglasnega frankolovskega nacističnega zločina.

Kljub nekoliko resnobnemu koncu je bil za nama prijeten dan. Izkazali smo se vsi: markacisti so vzorno označili pot, vremenarji so pogodili, da bo naletaval sneg (le beseda »občasno« je bila odveč), midva pa sva našla dve krpljici od pohodnih palic in 19 papirčkov od bonbonov – prvi sva postavila na vidno mesto, druge pa odnesla v smetnjak (v enem je še tičal bonbon in sva ga prepustila mravljam). In lepo sva se imela, kajpak. Ko sem se pohvalila šefu, ki po tistih klancih rad kolesari, me je poučil, da sva zlezla na Steníco, ne na Sténico, čeprav je dobila ime po (majhni) steni. On že ve (ker je »domorodec«, ne ker je šef!).