Cevotitar

Prejšnjo soboto sva se povzpela na Ratitovec s Soriške planine, tako da sva njegove vrhove nizala z druge strani kot navadno, "od zadaj". Peljala sva se skozi Škofjo Loko, Železnike in Sorico po cesti proti Soriški planini mimo odcepa v Danje do kilometra 6,00, kjer sta levo nad cesto razpelo in klopca z lepim pogledom na Blegoš, nasproti pa prostorno parkirišče (kmalu za njim je v desno označen odcep k lovski koči).

Na koncu parkirišča naju je kažipot Ratitovec usmeril v gozd. Mimo zelene lovske koče z mizami in klopcami sva se podala po markiranem kolovozu (markacije so že kar stare). Na neoznačenem razcepu treh kolovozov (mogoče pa so bile oznake skrite pod snegom) sva sledila gazem po srednjem navzgor in res kmalu naletela na markacijo, ki se z razcepa ne vidi. V štor zapičen nož s svetlo rjavim ročajem je mogoče jeseni izgubil kak gobar. Na sedelcu Mišji grund je precejšnje označeno križišče (sem se pride tudi od smučišča na Soriški planini). Ko sva ga zapustila, sva se začela spraševati, ali bova prepoznala Rihtarjev grič (1391 m). Najprej sva dosegla nekakšen vrh z leseno ograjo, a svet se je še naprej dvigoval. Ko sva stopala po grebenu, so se na desni pokazali Porezen in okoliški hribi. Na naslednjem vrhu je preža, zato se nama je zdel verjetnejši kandidat za Rihtarjev grič. Sledila naj bi mu Berštanga. Ampak takoj nato sva "morala" še na en vrh, označen z geodetskim stebričkom. Mogoče je pa Rihtarjev grič tríglàv? Naslednjega, Žbajnek (1538 m), sva obšla po desni. Vsenaokoli slikovito skrivenčena drevesa. Gabri? Ob poti nič koliko mravljišč in v vsakem (razen v enem) vsaj ena za moško pest velika luknja. Kdo jih je napravil in zakaj? Koliko vprašanj!

Na travniku za Žbajnekom stoji drog, ki je nekoč očitno nosil kažipote, zdaj pa sameva. Takih sva ta dan videla še več. Kljub markacijam nama sprva ni bilo prav jasno, kam naj nameriva korak. V daljavi pred seboj sva že nekaj časa gledala zahodni vrh Ratitovca, Kremant, in ta nama je kazal smer, kadar markacij ni bilo ali so se skrivale pod snegom. (Le zakaj pri nas na takih mestih ni količkov? Sicer pa še tam, kjer drevesa so, kar preradi rišemo markacije na skale, celo na tla.) Gazi so vodile v vse smeri, nazadnje pa se je izkazalo, da markirana pot zavije levo. Gazem sva sledila na skalnat rob. Nenadoma naju je presenetil žig Kačji rob 1520 m (torej po zemljevidu ni na njegovi najvišji točki – ta je 1575 m). Nekaj časa sva uživala v soncu in razgledih, nato pa nadaljevala po robu. Pri puščici z napisom Žig (nazaj gor) naju je presenetil zelo kratek strm sestop. Tolikanj presenetil, da naju je spodneslo, kar oba. Za kratki, a spolzki, ponekod celo ledeni odsek skoraj do Zgornjega Jirna sva si nadela dereze. Spustila sva se mimo hiške in puščice z napisom Voda – 150 m, nato pa se pognala navzgor h gozdu in čez rob navzdol po gozdni poti. Kmalu za čudno "napravo" (če kdo ve, kaj je to, naj poteši najino radovednost) pod vrhom Kačjega roba, kakor je označen na zemljevidu, se je svet še enkrat odprl. Od kažipotov na dvojni smreki sva se zagrizla v strmo pobočje in se mimo bunkerja povzpela na Kremant (1658 m; precej več ga je, kot sva mislila zadnjič, ko sva malicala na njem) in Altemaver (1678 m), nad Krekovo kočo pa še na Gladki vrh. Novost od najinega zadnjega obiska je, da so vsi vrhovi "označeni" z žigi. Na "dislocirani" Kosmati vrh pa tokrat nisva šla. Ta "sprehod" po vrhovih Ratitovca je bil eden tistih, na katerih se mi kar samo smeje. Sonce in čisto ozračje sta napravila dozdevno dosegljiv "ves svet": vse, kar obljublja razgledna plošča na Gladkem vrhu, in še vse tisto, kar vidimo le s srcem in dušo.

Ko sem že zadnjič omenjala slovensko kulinariko v hribih: v Krekovi koči je ričet tak, kakršen mora biti, če te zlačni Ratitovec, pa je še malo boljši. Koča je bila polna, a midva sva kljub temu ves dan hodila sama, edino gor grede sva tik pred ciljem srečala možaka, ki se je vračal po "najini" poti. Vrnila sva se prav tako po njej, le puščici k žigu na Kačjem robu nisva sledila, ampak sva se spustila naravnost navzdol, izpustila pa sva še vrh s prežo in »vrh« z ograjo, saj označena pot teče pod njima. Med Altemavrom in Kremantom sem dol grede tudi jaz za hip videla tri gamse (gor grede jih je le Jani); najbrž so tam nekje doma. In kavke so preletavale Gladki vrh. Midva, ki ne znava leteti, pa sva hodila dobre tri ure gor in slabe tri dol. Ko sva se peljala skozi Sorico, je gorela. Še dobro, da le v večerni zarji, kajti gasilci so se nekam veseli vračali s Soriške planine, kjer je imela njihova mladina regijsko smučarsko tekmovanje. Berem, da se je komendska mladež kar dobro odrezala in njihovi mentorji s poveljnikom na čelu takisto.