Veliki vrh za vrnitev med hribolazce

Veliki vrh, eden številnih s tem imenom v Sloveniji, je najvišji v pogorju Orlica. Atlas Slovenije, zemljevid Posavsko hribovje (Boč ‒ Bohor), vodnik Posavsko hribovje in spletna stran občine Kozje trdijo, da je visok 697 m, njegovi ljubitelji iz PD Brežice, ki so na njem postavili spomenik slovenskemu tolarju, pa so ugotovili, da meri 701 m, in Geopedia jim pritrjuje.

V nedeljo sva se odpeljala po dolenjki do izvoza Drnovo, nato skozi Krško in za Zdolami levo (smerokaz Pečice). Tam se začne Kozjanski park. Dejstva in zemljevid se niso čisto ujemali, a verjela sva smerokazu Osredek desno. Ozka asfaltna cesta naju je pripeljala na razcep s kažipoti (Veliki vrh ni omenjen) in z zanimivim, čeprav že nekoliko zdelanim zemljevidom Osredka pri Podsredi, na katerem so pritrjene oštevilčene lesene kocke, ki ponazarjajo hiše s hišnimi številkami. Tako sva našla številko 6 (pomagajo tudi lični smerokazi s hišnimi številkami na križiščih, saj bi v tako raztresenem naselju sicer težko kaj našli), kamor so naju napotili pri PD Brežice.

Na hribčku naju je pričakala Godlerjeva hiša, v njej pa gospodar Ivan in razigran enoletni kuža Reks. Povabila sta naju, naj parkirava na dvorišču. Če bi na omenjenem razcepu stal kažipot za Veliki vrh, se gotovo ne bi bila peljala do Godlerja, pa bi bilo škoda, ker sva marsikaj izvedela: o upokojenski skupini brežiškega planinskega društva Torkarji, ki hribolazi ob torkih in katere član je tudi Ivan; kako sta z Dragom (Karlom) Kunejem dala pobudo za spomenik tolarju, ki res sodi na Veliki vrh, saj ima tako rekoč numizmatično zgodovino: pri gradnji vodnega zajetja pod njim so odkrili tisoč rimskih novcev sestercev; da se vsako prvo soboto v januarju pri njem zberejo udeleženci tradicionalnega pohoda k spomeniku tolarju; prav pa nama je prišel tudi njegov opis poti, saj »tolarjeve markacije« šele načrtujejo.

Od Godlerja sva se vrnila na omenjeni razcep, od tam pa sledila kažipotu Kunej. Že z razcepa se vidi Preskarjev mlin s ploščo v spomin na padle borce Kozjanskega bataljona. Mlinskega kolesa ni več, notri pa so še mlinske naprave. V teh krajih je veliko kamnolomov in peskokopov, pri Kuneju eden večjih. Na skali nad njim naju je pričakal prvi kažipot Veliki vrh 40 mn. Povzpela sva se levo po poti, ki v kratkih ključih premaguje precejšnjo strmino. Na deblih so na gosto posejane rdeče puščice. Nad Kunejem je bilo vse rožnato od spomladanske rese, že iz doline pa so naju spremljali razkošni šopki trobentic. Ko sva prisopihala na greben, sem opazila še dva jetrnika in en pasji zob, potem pa navdušena obstala: temnoškrlatni telohi! Nisva jih še videla, zato tudi Jani ni ostal ravnodušen. Kmalu zatem sva dosegla široko pot, ki teče okoli hriba, zavila desno nanjo (na deblu je napis Rakonca s puščico nazaj dol) in v minuti ali dveh že stala na Velikem vrhu.

Na majhni uravnavi stoje mizica in dve klopci (no, ena že leži), nad njimi pa napis Torkarjev: POHODNIK OB KAMNU POSTOJ / NA TOLAR SE SPOMNI POKOJNI / NAM JE POMENIL OBSTOJ / POSTALI ZNJIM SMO SAMOSTOJNI. Spomenik slovenskemu tolarju je majhna »piramida«. Na prednji strani so tolarski kovanci (nalepljeni, ne vzidani, kakor piše ponekod – zato žal odpadajo) in napis Veliki vrh 701 n.v. / 1991 V spomin sl. tolarju 2006.

Ker nama je bila ta urica seveda premalo, sva se namenila še h gradu Pišéce. Spustila sva se na drugo stran hriba, mimo vodnega zajetja, pri katerega gradnji so menda našli tiste sesterce. Pobočje je strmo in zaraščeno. Pristala sva na poti, po kateri bi bila prišla, če bi bila pri napisu Rakonca zavila levo namesto desno. Presenetila naju je tako rekoč neopazna žičnata ograja, čez katero je skoraj laže pasti kot ne (midva nisva, ker k sreči Jani hodi prvi). Po travniku sva sestopila na ozko asfaltno cesto, ob kateri so v obe smeri markacije. Na levi stoji domačija Šulc, kjer hranijo planinski žig, midva pa sva zavila desno. Levo v daljavi je pritegoval najine poglede vrh, imenovan Svete gore, z Marijino cerkvijo in štirimi kapelami (če sva prav ugotovila) – prideva drugič!

Na križišču s številnimi kažipoti, med njimi levo Pišece 1h 20min, sva se odločila poiskati krajšo neoznačeno bližnjico z zemljevida, zato sva nadaljevala po asfaltni cesti mimo Kerinovega spomenika, dokler nisva stopila iz gozda. Pri hiši Pavlova vas 77 so nama svetovali nadaljevati po cesti do cerkvice sv. Jedrti, ker gospodinja ni verjela, da bova našla pot skozi gozd. Pa ni bilo pretežko: pod potresno opazovalnico Goliše se začne nekakšna grapa in že od zgoraj se vidi kolovoz, ki vodi vanjo. Tam je bilo šele lepo! Pasji zob je bil spet samo eden, zato pa malih zvončkov vse belo, do koder je segel pogled (žal se najdejo brezvestneži, ki na tak rajski kraj odmetavajo plastične kantice od olja ali goriva). Grapa naju je odložila v velikem kamnolomu Dolina »v sanaciji«, od koder sva ob suhi strugi kmalu prišla do gradu Pišece (uro in četrt od Šulca). V ribniku pod njim se ziblje – hm – umetna račka. Okolico krasijo trobentice, mali zvončki, pljučniki, jetrniki in spet temnoškrlatni telohi. Grad obnavljajo; gradbena ograja je zaklenjena, a to nedeljo nekdo ni zdržal brez dela, zato sva se lahko sprehodila po dvorišču in celo pokukala v notranjost. Pri gradu se začne Gozdna pot Pišece, ki bo prišla na vrsto takrat kot Svete gore.

Od gradu sva se odpravila po gozdni cesti, na katero usmerjata kažipota za Rigelj in sv. Jedrt. Pripeljala naju je v Pavlovo vas, kjer so naju tako kot še marsikje ob najini poti pozdravile trte. V križišču pri sv. Jedrti sva zavila mimo kapelice in navzgor ob vinogradu. Do potresne opazovalnice je cesta zelo strma, nato pa sva se zložno vzpenjala po že prehojenem odseku. Če bi bila pri Kerinovem spomeniku zavila levo navzdol proti Osredku pri Podsredi 1–15 in 17–19, bi bila kmalu pri Kuneju, toda hotela sva prehoditi še »panoramsko pot«, kakor jo je imenoval Ivan Godler, zato sva nadaljevala po že znani cesti do Šuliča, naprej pa sledila markacijam in smeri Osredek NOB. Tod teče tudi Zasavska planinska pot, prebarvane rumeno-rdeče markacije pa dokazujejo, da so evropsko pešpot E7 res prestavili, kakor piše v vodniku. Ta del poti je na več mestih posut s kostanjevimi ježicami (namig za jesen!). Pri partizanskem spomeniku padlim iz Miloševe čete sva zavila desno po asfaltni cesti in kmalu naju je veselo pozdravil Reks.

Po mesecu dni »posta« zaradi dveh potolčenih golenic in enega oteklega gležnja (vseh pri eni osebi!) je bil mali Veliki vrh pravi podvig. Navzdol zaradi kolen že sicer zaostajam bolj, kot je dobro za Janijeve živce, tokrat pa sem bila še posebno počasna, saj sem morala paziti na gleženj (ampak v gojzarjih se je počutil dosti bolje kot v navadnih čevljih!). Jani je bil zelo potrpežljiv – tudi on je že pogrešal hribe ...