Pomladni Stegovnik vabi

Ali Stegovnik, Štegovnik ali Štibovnik, se odločite sami, prav tako, ali se boste povzpeli na severovzhodni (1692 m) ali jugozahodni vrh (1684 m) ali na oba bodisi od Doma pod Storžičem, iz Loma pod Storžičem ali iz Grahovš, od Kanonirja skozi Dol ob Zabukovskem potoku ali mimo kmetije Rezman bodisi od kod drugod ‒ povsod vam bo všeč. Midva sva se na veliko soboto odpravila od Rezmana. Nekoliko naprej od Kanonirja se od glavne ceste odcepi strma makadamska (kažipot levo Stegovnik). Parkirala sva ob odcepu pod Rezmanom, a pozneje ugotovila, da je nad njim več prostora. Že pri Rezmanu je lepo, saj uživa imenitne razglede; pogled na Kočni je bil za naju nov in Storžič je od tam videti precej drugače kot skozi okno najine spalnice.

Nad domačijo je odcep desno Stegovnik čez Močnikovo sedlo, takoj zatem pa neoznačen razcep. Morda je kaka markacija padla skupaj z drevesom, saj je precej posekanih. Desni krak se je izkazal za pravega. Nad oddajnikom za mejo med listnatim in smrekovim gozdom sva zavila desno na manjši kolovoz in tako naprej za markacijami (včasih jih je bilo treba malo poiskati). Med vzpenjanjem po pobočju Bukovca sva prisluškovala prizadevnemu detlu. Rož sicer ni bilo veliko, zato pa zelo raznovrstne: beli repuhi so že odcvetali, vijolice, spomladanski žafrani, zajčje deteljice, podlesne vetrnice, premenjalnolistni vraničniki, deveterolistne konopnice, trilistne penuše. Na opuščeni Močnikovi planini s čednim (zaklenjenim) bivakom, ki je bil nekdaj najbrž lovska koča (v bližini je tudi solnica), se nisva dolgo zadrževala. Dotedanjim rožam so se pridružili lapuhi, pljučniki, jetrniki, špajke. Vzpon se je nadaljeval po nekoliko podrti poti, ki zaradi podora ni več prevozna. Macesnova »dekleta« so se kitila z rdečimi cvetki, zardevali pa so tudi odcvetajoči telohi. Pojavili so se prvi navadni volčini. V tej prijetni družbi sva dosegla Močnikovo sedlo, kjer sva levo v travi ugledala komaj opazno stezico z oznakami LS (ob priliki bova preverila, ali vodi na Bukovec), še bolj levo teče pot v neznano smer, midva pa sva nadaljevala desno. Kmalu sva se povzpela v desno mimo velikega mravljišča, nad katerim naju je razveselil parček jegličev. Nato sva grizla kolena ob suhi hudourniški strugi, kjer je na moje veliko veselje pribodlo iz tal nekaj navadnih lusnecev; strašno so mi všeč. Dosegla sva sedelce Pri lojtri, nad njim pa greben, ozaljšan z zaplatami spomladanske rese. Vzpela sva se ob podrti žičnati ograji in stopila na prvi »vrh«. Treba pa je bilo še čez dva predvrha, kos poti ob jeklenici, po nekaj sitno gruščnatih odsekih in čez zadnje snežne, tudi poledenele zaplate, preden sva stala na najvišji točki Stegovnika.

Na vrhu stoji skalnata piramida, v skrinjici je vpisna knjiga. Tedaj edini planinec na tej odmaknjeni gori, ki je računal na samoto, se je ob najinem prihodu nekoliko nejevoljno preselil na predvrh. Razgledi se kar »prehitevajo«: Kočni, konica Grintovca, Kalški greben, Krvavec, Kozji vrh, Storžič, Ženiklovec, ves greben Košute ... Tudi Julijci, a prejšnjo soboto jih je bilo skozi mrč komaj opaziti. Po južini sva se po grebenu preselila na jugozahodni vrh. Pot ni težavna, a ker je greben zelo ozek, je treba biti previden.

Z jugozahodnega vrha sva se spustila k Stegovnikovemu oknu (lukenj v dveh votlinah, povezanih z lestvijo, je pravzaprav pet ali celo šest, ampak eno ali dve je menda treba šteti za »vrata«), 5 minut pod njimi pa naju je pričakala smerna tablica: nazaj Stegovnik, naprej Planina Javornik. Na skalnati steni levo nad potjo je še komaj opazen napis Močnikovo sedlo s puščico, ki kaže pod steno. Tam teče neoznačena stezica (v resnici sva opazila eno Knafelčevo markacijo), ki je na zemljevidu ni, na bližnje sedelce (1485 m), s katerega vodi levo pot proti Močnikovemu sedlu. Kot pred skoraj tremi leti ga še vedno »krasi« zavržen akumulator. Tudi sicer to sedelce pri naju ni ravno v čislih. Prejšnjikrat sva se z njega odpravila na Javorniški preval in se »začasno« izgubila, tokrat pa se nama je podobno godilo v nasprotno smer: pod sedelcem je označenost tako slaba (smerna tablica na njem pa, nasprotno, tako rekoč nova) in pot tako nerazločna, da sva jo komaj našla. Tam sva srečala poleg ljubitelja samote na vrhu edini živi duši tisti dan, mlad par, ki je poročal, da je niže še dosti slabše. Pot med Močnikovim sedlom in Javorniškim prevalom je tako nevzdrževana, da si ne zasluži rdeče črte na zemljevidu. Kot bi bila opuščena. Po dobre pol ure sva prišla do velike skale, na kateri sta namesto planinskih markacij rdeči črki R z belim poljem v »trebuščku«. Ena pot se nadaljuje naravnost levo od skale, druga pa navzdol desno od nje. Najbrž sva tam zgrešila: izbrala sva desno in mimo še nekaj oznak R sestopila na cesto. Zavila sva levo nanjo in brž za počitniško hišico prispela do odcepa označene poti na Stegovnik čez Močnikovo sedlo. Malo dlje je trajalo, sva pa seznam rož podaljšala s spominčicami in kalužnicami. Z Močnikovega sedla sva se vrnila na izhodišče po poti vzpona.

Dve uri in pol do vrha, 20 minut po grebenu in tri ure in pol po »daljšnici« nazaj. Privoščite si!