Snežnik skoraj brez snega

Ker se pripravljava na malo napornejši podvig, v petek pa so gorski reševalci zaradi snežnih plazov odsvetovali hojo v gore, sva se v soboto odpravila na Snežnik (1796 m), najvišjo slovensko nealpsko goro, ki kljub imenu ni grozila s snegom. Da nabiranje kondicije ne bi preveč trpelo, pa sva izbrala štiriurno pot iz Mašuna. Jani je bil deležen "zgražanja" (mlajšega!) sodelavca, a saj so že vajeni, da najdaljše poti izbirajo "samo Luštreki". Res sva bila vso pot sama, čeprav je bil vrh precej obljuden (skoraj vsi pridejo s Sviščakov).

Primorsko avtocesto sva zapustila pri izvozu Postojna in zavila levo proti Ilirski Bistrici. V Pivki sva sledila smerokazu Knežak, tam pa smerokazu Mašun. Malo sva se sprehodila po Mašunu (1024 m), kjer so med drugim gostilna, razpadajoč vojaški objekt in čedna Gozdna hiša Mašun. Obvestilne table z zemljevidi in slikami seznanjajo obiskovalce s Snežnikom, Javorniki in dolino Pivke, delovanjem Gozdne hiše, Mašunsko gozdno učno potjo (1,8 km) in tamkajšnjimi kolesarskimi potmi. V bližini stojijo očarljiv ostanek lovskega gradiča nemške družine Schönburg-Waldenburg, njihova kamnita klet za hrambo živil in prenovljena logarska hiša.

S parkirišča sva se odpravila po gozdni cesti. Vodili so naju kažipoti, oznake TV in rumeno-modre markacije ter rumeno-rdeče markacije evropske pešpoti E6. Gozdarji so postavili table, da nezaposleni ne smemo na delovišče (sekali so tudi v soboto, a ko sva se vrnila, niso več delali, table pa so še kar stale, torej jih ni čisto nujno jemati resno). V gozdu so naju pričakali beli repuhi, navadni volčini, deveterolistne konopnice, spomladanske torilnice in podlesne vetrnice. Markacij je kar dovolj, a so mnoge že slabe, pot pa ni zelo uhojena, zato ni razločna pa še suho listje in veje ležijo na njej, torej moramo biti tisti, ki nimamo »vgrajenega« kompasa, precej pozorni. Vzponi in spusti med Javorom in Puščetkom so se končali na gozdni cesti, ta pa naju je pripeljala na glavnejšo Sviščaki‒Mašun. Mimo čedne brunarice Škrli (na spletu sva našla tudi ime Skrile) sva prišla do označenega razcepa. Oznake so naju napotile po drugi gozdni cesti, a sva jo kmalu zapustila po strmi vlaki v desno. Čez 5 minut sva presekala prečno pot, potem pa nisva bila gotova, ali levo ali še naprej navzgor po vlaki. Slednja se je izkazala za pravo in brž zatem še enkrat tako. Označenost tukaj ni najboljša. Naslednjič pa je bil pravi levi krak in tam se pot postavi še bolj pokonci. Na cesto sva se vrnila tik pred levim ovinkom, jo prečkala in se znova povzpela nanjo tik za ovinkom. Pripeljala naju je do gozdarske hiše na južnem pobočju Vrha Pekla. Tam se je po travi kobacal eden najlepših bleščečih hroščkov, kar sva jih videla tisti dan.

Pred gozdarsko hišo se v desno odcepi še ena gozdna cesta (z nje sva skozi drevje prvič zagledala Kočo Draga Karolina na Velikem Snežniku). Ta se spušča v mrazišče Pekel, a midva sva na ostrem levem ovinku zavila desno z nje na markirano pot. Ker nisva bila dovolj pozorna, sva prezrla skalo, na kateri je čisto pri tleh narisana zlomljena črta, in tako tudi nisva opazila razločne evropske markacije, ki vabi desno navzgor. Odkorakala sva naravnost naprej, kjer je pot čedalje bolj zaraščena in se slednjič konča. Sicer sva bila nagrajena s slikovitim skalnim izhodom iz zelo hladne kotlinice (»podružnice« mrazišča?), a sva se morala vrniti in poiskati odcep pri omenjeni skali. Dosegla sva gozdno cesto, ki obkroža mrazišče (tam sva poleg evropskih opazila edino Knafelčevo markacijo). Pripeljala naju je v silno skalnat svet na severozahodnem pobočju Malega Snežnika. Od tu sva videvala tudi Knafelčeve markacije in N. Pojavile so se prve zaplate snega. Med visokimi zveriženimi bukvami (mnoga debla so spodaj ukrivljena) sva se povzpela do meje med nizkim bukovjem in ruševjem. To območje je menda edino v Sloveniji, kjer listnati gozd takoj preide v ruševje, kar se z vrha Snežnika še posebej lepo vidi. Veselila sva se razgleda na Vremščico, Nanos, Julijce ter majcenih belih žafranov in tevja. Na Malem Snežniku (1694 m) je bilo že nekaj planincev, na Velikem čez dobrih 20 minut (v mokrem snegu je šlo bolj počasi) pa kar precej. Z vrha sva poleg že omenjenih razgledov uživala tudi v pogledih na Karavanke in Kamniške Alpe, na drugi strani pa na Slavniško pogorje, Učko, Kvarnerski zaliv.

Vrniti sva se nameravala po isti poti, a sva med klepetom prezrla odcep pri gor grede omenjeni Knafelčevi markaciji, zato sva napravila velik krog po gozdni cesti okoli mrazišča (na njej sva videla celo tri stare belo-rdeče markacije). A dobila sva dve lepi "tolažilni nagradi": slikovito poč desno ob cesti in poglede med drevjem na Veliki Snežnik s kočo z nove strani. Tako sva do gozdarske hiše pod Vrhom Pekla porabila precej več časa – pa saj sva šla nabirat kondicijo.

Letni čas je tak, da so naju nekoliko skrbeli medvedi, a razen lesenega pred mašunsko gostilno, kjer sva si privoščila zgodnjo (seveda divjačinsko) večerjo, nisva srečala nobenega. Ne vem, ali sva jih odgnala s piščalko in glasnim govorjenjem ali še dremljejo.