Nič medvedov, pol razgledov

Petek, 13. maja, ni bil nesrečen dan; za to je poskrbela tudi Druga godba. Bil je imeniten koncert, le končal se je nekoliko prepozno za naju, ki hodiva ob sobotah v hribe. Ampak človek pač "potrpi" – jaz že, sploh če nastopa moj najljubši bobnar, ki ga je veselje ne le poslušati, ampak tudi gledati: Marjan Stanič. Zato v soboto nisva vstala dovolj zgodaj za kake zaresne hribe, zlasti ker so za popoldne spet grozili s plohami. Odpravila sva se na Turn (1254 m), najvišji vrh Velike gore nad Ribniško dolino. V Ribnici pri gradu sva poiskala smerokaz Zadolje; na izletniški karti Kočevsko je na koncu te vasice, kjer cesta napravi desni ovinek, narisana markirana pot, a midva je nisva našla in tudi domačini niso vedeli nič o njej. Pač pa nama je eden tako živo pripovedoval o svojih srečanjih z medvedi, da naju je postalo pošteno strah. Nazadnje sva se prav na njegovo prigovarjanje in po njegovih napotkih vendarle podala na pot.

Takoj za omenjenim ovinkom se konča asfalt in začne gozd. Makadamska cesta, ob kateri sva parkirala, se rahlo vzpenja in mimo nekaj slabih, že razlezenih markacij naju je pripeljala do neoznačenega odcepa levo, kamor sva zavila po drugi (gozdni) cesti. Celo uro je trajalo najino piskanje s "protimedvedjo" piščalko in previdno (beri prestrašeno) oziranje vsenaokrog, preden sva prišla do odcepa gozdne ceste desno proti lovskemu domu LD Dolenja vas (blizu odcepa je majhno parkirišče, tako da je mogoče začeti pohod tudi tam). Ta gozdna cesta je dobro označena. K domu je treba levo z nje. Lovca, ki sta pleskala, sta sedela na verandi pri malici in sta še nama natočila cvička. Izvedela sva, da je 200 m od hiše medvedji brlog, pod Belo steno pa sta še dva. Na dvorišču pred lično uto stoji štor, ki se mu zelo pozna, da ga je "potipala" medvedja šapa. Tako najina "previdnost" ni nič popustila. Čeprav je dež postavil na laž napoved in je začel padati že dopoldne, sva se vrnila na gozdno cesto, tik pred njenim koncem zavila na označeno stezo (vlako) levo strmo v breg in se povzpela do spomenika trem častnikom Teritorialne obrambe, ki so leta 1984 umrli v helikopterski nesreči. Stoji tik gozdne ceste. Najprej sva se odpravila v desno na rob Bele stene, znane tudi kot Okameneli svatje (1122 m), od koder naj bi se videli Ribniška dolina, Kočevski Rog, Gorjanci, Sljeme, vsa Dolenjska, Kum, Kamniške Alpe, Karavanke … V tistem deževnem in meglenem vremenu se je videlo le nekaj Ribniške doline.

Vrnila sva se k spomeniku in levo od njega se odcepi pot čez Rezinski vrh na Turn. Po k sreči dobro markiranem "brezpotju" sva se mimo treh klinov, zabitih v skalo (na enem visi venec brez napisa), povzpela na Rezinski vrh (1231 m). Nehalo je deževati in posijalo je celo sonce. Na vrhu sta žig in skrinjica z vpisnim zvezkom Ribniške planinske poti "Po poteh štirih brigad". Sledil je kratek, a precej strm spust na kolovoz in nato na gozdno cesto. Zavila sva desno po njej, na desnem ovinku pa levo na kolovoz in z njega levo na še eno "označeno brezpotje". Na Turnu so naju pričakali betonski stebriček z markacijo, geodetski kamen, žig in vpisna skrinjica. Razobesila sva "perilo": vetrovki, pelerini in prevleki za nahrbtnika. Zdaj sva bila vendarle deležna nekaj razgleda: proti Goteniški gori ter proti Mali in Travni gori.

Vračala sva se sprva po isti poti. Od spomenika sva šla še enkrat na Belo steno, da sva za silo popravila vtis o razgledu, nato pa sva zavila desno (gledano iz smeri prihoda z Rezinskega vrha) po nemarkirani gozdni cesti. Ko jo prekriža druga, po kateri kaže smerokaz Jelenov žleb (tudi na naslednjih križiščih je označena samo ta smer) desno navzgor, sva zavila levo. Nad nekaterimi markacijami je narisan stiliziran Triglav. Tem se pridružijo trikotniki in napisi LD. Po naslednji cesti so "odšle" markacije s Triglavom v desno, midva pa sva se kmalu zatem znašla pri parkirišču in jutranjem odcepu proti lovskemu domu. Od tam sva se vrnila k avtu po že znani gozdni cesti. Gor grede je bilo dobro poltretjo uro čiste hoje in dol grede enako. Če odštejem strah pred medvedi, ni bilo posebno razburljivo. Kaj se pa vedno najde: videla sva tolikšno lesno gobo, da sva jo dvakrat potipala, preden sva verjela.

Na koncu sva piskala že nekoliko manj, tako da so prišli do "besede" tudi ptički. Kadar se takole "braniva" pred medvedi, imam vedno malo slabo vest: tudi hrup je onesnaževanje okolja.