Jazz Porezen

Med letošnjim festivalom Jazz Cerkno sva imela več sreče z vremenom kot med lanskim. Za hribovski del sobotnega programa sva si izbrala Porezen po drugi poti kot prejšnjikrat, iz Labinj. Cesta tjakaj je ozka in vijugasta. V zgornjem delu vasi kažipot Porezen usmerja desno v breg, a prav tam ni parkirnega prostora. Odcepa k cerkvici sv. Duha, kjer ne bi bila nikomur napoti, nisva odkrila in tako sva se znašla v zadregi. Pri eni izmed hiš, kjer so na majhnem dvorišču tik ceste stali že trije avtomobili, je prijazni gospodar napravil prostor še za najinega. V teh bregeh, skopih s prostorom in še s čim, ne skoparijo z gostoljubjem.

Pokazali so nama, kje prideva na markirano pot. Za zadnjo hišo sva dobila napotek, naj kar odpreva leso (za ograjo so se pasle ovce). Desno spodaj sva na robu vasi videla cerkvico sv. Duha, midva pa sva zavila levo v gozd. Ko se je svet odprl, sva se znašla na travniku, razkošno posejanem z vsakovrstnimi rožami: travniškimi kozjimi bradami, kukavicami, travniškimi kaduljami, dolgolistnimi naglavkami, rožnatimi gadnjaki ... ("navadnejših" sploh ne omenjam, seveda pa tudi ne številnih, ki jih ne poznam po imenih). Precej strma pot je dvakrat prečkala gozdno cesto, tretjič pa sva napravila nekaj korakov desno po njej in nato se je v levo odcepil nasut kolovoz, ki naju je po nekaj korakih pripeljal na Labinjske lehe. To je pravi cvetlični vrt, rožnatih gadnjakov pa toliko, kolikor jih nisva videla v vseh najinih skoraj desetih planinskih letih skupaj.

Ko sva spet stopila v gozd, so se pojavili lučniki, medenike in gorski glavinci. Kos poti je zavarovan z jeklenico in ograjo; najbrž prideta prav pozimi, saj je levo spodaj pravcati prepad, a v kopnem je pot dovolj široka za varen korak. Ob poti, ki se zložno vzpenja ob zelo strmem pobočju, cvetijo šmarnice in zelene čmerike. Ko sva znova prišla na plano, je postalo bolj strmo. Na najstrmejšem delu pomagajo številne stopnice; kjer jih ni, je potka zelo ozka, breg pod njo pa skoraj navpičen, tako da je treba biti kar previden. Prisopihala sva na greben. Onstran njega sva se spustila na sedlo Velbnik, od koder sva lepo videla Medrce in Porezen v ozadju. Nad sedlom stoji antena, pretvornik ali nekaj takega. Desno se pride k pastirski koči, levo pa k lovski koči na Šašu LD Porezen Cerkno, ki slikovito "visi" v strmini, zato je njeno dvorišče kot razgleden balkon.

Z Velbnika sva pri zanimivem kažipotu (na njem sta Knafelčeva in evropska markacija) stopila v gozdiček in ko sva prišla iz njega na travnik, sva opazila uhojeno potko, ki zavije levo rahlo navzdol. Ker je ozka in neoznačena, sva domnevala, da je lovska. Šele po 10 minutah sva prišla do prve markacije (E7). Levo pod nama je tekel kolovoz, s katerim se je najina potka združila, ko sva prišla do ograje. Tedaj se je pojavila še Knafelčeva markacija. Če bi bila prestopila ograjo, bi naju bila pot odpeljala preveč levo (po tej sva se prejšnjikrat vračala z gore), zato sva zavila desno ob ograji precej strmo navzgor. Prisopihala sva do kažipotov, od katerih je mogoče nadaljevati po levi ali desni strani ograje, saj se potki čez čas združita. Okoli kažipota Davča, ki kaže desno (lepega dne bo prišla na vrsto tudi ta pot), je cvetelo nekaj zlatičnih vetrnic, ki jih ne videvava prav pogosto. Ker je markacija na desni strani ograje, sva se seveda povzpela po desni in tako izgubila označeno pot (nazaj grede sva ugotovila, da bi bilo treba po levi in ves čas ob ograji), a ker je cilj nezgrešljivo stal pred nama, sva napredovala za nosom. Pripeljal naju je nad ograjen kolovoz, toda najina potka se ni iztekla nanj, ampak je izginila. Vzpenjala sva se dalje po travniku, saj se je vrh že videl. Mimo Doma Andreja Žvana - Borisa sva ga kmalu dosegla in tam je bil napis, da je dom odprt. Prejšnjikrat se nama je zgodilo ravno tako: na spletu je pisalo, da je zaprt, zato sva prinesla malico s seboj. Pravzaprav se jim je zgodilo: tako so izgubili dva lačna in žejna gosta.

Čeprav sva ves čas hodila sama, je bilo zgoraj kar precej planincev, med njimi nekaj obrazov, ki sva jih opazila na koncertih v Cerknem. Zadnjič sem omenila svojega najljubšega bobnarja. Ko sem ga zagledala na vrhu Porezna, je še zrasel v mojih očeh!

Nazaj grede sva zlezla še na Medrce (1411 m). Po pobočju, ki ga krasijo pogačice, sva se spustila pod hrib (na spletu pravijo Medrcam ne le hrib, ampak tudi predvrh Porezna, vrh, vzpetina, planina ‒ tam so se res pasle krave ‒, sedlo, celo dolina, ampak to bo najbrž kaj drugega). Vrh ni označen. Na njem so ruševine bunkerja in nekaj dreves(c). Za planino pod Medrcami nama je domačin povedal, da se imenuje Sor(i)ška planina. Spustila sva se na drugo stran in ugotovila, zakaj sva gor grede Medrce obšla: onstran gozdička bi bila morala zaviti desno, čeprav vsaj na začetku poti sploh ni, in po grebenu ob ograji. Z Velbnika sva se vrnila po že znani poti.

Ko sva stopila iz gozda nad Labinjami, nisva nadaljevala proti vasi, ampak sva zavila levo nazaj in si odprla tamkajšnjo leso. S travnika sva sestopila na (zgornjo) asfaltno cesto, ki pelje k cerkvi sv. Duha. Seveda je zaprta. Od nje sva po levi (spodnji) asfaltni cesti odšla v vas pogledat, kje sva zjutraj zgrešila odcep (pri hiši št. 19, pred transformatorjem). A celo če bi se nama bilo posrečilo, bi bilo kar težko najti markirano pot. Pri hiši št. 22 z leve priteče markirana pot iz Cerknega. Po njej je le kakih 5 minut do Miklavževega turna, ostanka srednjeveške rudarske cerkve; pod razvalino zvonika se menda skriva zaklad, a nikar ga ne skušajte odkopati, če nočete, da vas udari strela, kakor svari izročilo.

Po kakih petih urah hoje, izdatno podaljšanih s številnimi postanki v pomladni naravi, je bilo pred večernim koncertom še dovolj časa za počitek. Jazz Cerkno in cerkljanski hribi so imenitna kombinacija!