Kratko, a sladko: Gojška planina z Bukovcem

Za kratko popoldansko prejšnjo sredo sva izbrala vzhodni del Velike planine. Skozi Kamnik sva se odpeljala proti Črnivcu in že pod njim zavila levo proti prelazu Volovljek. Parkirala sva nasproti Okrepčevalnice na Kranjskem Raku. Zdelo se nama je, da "najin" kažipot kaže čez travnik za okrepčevalnico, a so naju poslali kar po makadamski cesti. Najbrž ne marajo, da hodimo po njihovem. Do označenega odcepa strme ozke stezice levo proti Gojški in Mali planini je komaj kako minutko. Markacij ni, a kmalu sva dosegla označeno pot, ki priteče z leve, od okrepčevalnice. Sčasoma se je strmina unesla, gozd se je razredčil in stopila sva na gozdno cesto na Rakovih ravneh.

Na razcepu je cela zbirka kažipotov (tisto popoldne sva jih videla nič koliko, vse enake, nove, lične, postavljene z evropskim denarjem); za Veliko planino sta dva, levo in desno. Napotila sva se po levem kraku. Ob cesti je cvetela množica kukavic. Mimo dveh domnevno opuščenih peskokopov na desni in vmes hiše na levi sva se sprehodila do križišča Jelšev konfin (od Rakovih ravni do tu nisva opazila markacij) s kažipoti, ki kažejo naprej proti Kisovcu, levo proti Krivčevemu (te poti ni na zemljevidu), desno pa proti Veliki planini. Povzpela sva se desno. Čez koreninasto, sicer pa mehko pot so ležala številna podrta debla, ob njej pa so cvetele ciklame. Zavila sva desno čez grapo, ob kateri sva hodila dotlej. Strmina kar ni popustila.

Kmalu za leso in veliko skalo z markacijo sva stopila na Gojško planino. Kako je lepa! In zelo živa. Poklepetala sva z enim izmed pastirjev. Povedal nama je, da se imenuje po Gozdu (Gojzdu); prebivalcem te vasi jo je menda podarila Marija Terezija. Možak je potožil, da so vsi pastirji stari čez 70 let (svoja dobro skriva!) in da mladih ni. Gor se je prepovedano pripeljati z avtomobilom; pregrešijo se le na začetku pašne sezone in ob vrnitvi, a k sreči zaradi tega še niso imeli težav. Pasejo kakih 250 krav. Stanovi so taki, kakršne ohranjajo na Veliki planini. Ko sva zlezla na levi rob, se je pokazala Mala planina. Nato sva se povzpela še po "glavni cesti" na nasprotni rob, na 1552 m visoki Bukovec, enega najvišjih vrhov Velike planine. Ob poti so cveteli silno lepi kimasti bodaki, čez čas pa se jim bodo očitno pridružili še drugi osati, med njimi tudi volnatoglavi. Pogled na Veliki Rogatec (in Lepenatko) je od tam resnično lep (samo še s Kala tako). Z vrha sva zagledala še Veliko planino. Zgoraj je klopca, s katere so na ogled vsi sosedi Ojstrice, le njena glava je tičala v oblaku kot zadnjič. Videla sva štiri planine hkrati, poleg Velike, Male in Gojške še Dovjo raven.

Vrnila sva se h kažipotom sredi Gojške planine, od tam pa sledila tistemu za Marjanine njive in kasneje Luče. Neoznačen traktorski kolovoz se zravna pri zbiralniku za vodo, kjer sva opazila smerno tablico Kranjski Rak, ki kaže desno na markirano pot, vendar sva se še naprej spuščala po strmem kolovozu in pristala na cesti nad Marjaninimi njivami, manjšo "podružnico" Gojške planine. Koliko dobrih misli cveti tam! Že od prej pa so naju na vsakem koraku spremljale šentjanževke. Niže na planini sva opazila markacijo in kažipot Podvolovljek, midva pa sva se držala ceste; pripeljala naju je h kamnolomu na Rakovih ravneh in od tam po že znani poti k avtu.

Pričakovala sva le prijeten sprehod, a Gojška planina in razgledi z Bukovca so naju prav očarali pa tudi natelovadila sva se kar dobro. Uro in četrt do vrha Bukovca, 50 minut nazaj.