Ojstrica, "glavni dobitek Savinjskih Alp"

Poleti, ko je dolg dan, si privoščiva tudi kak zahtevnejši cilj. Prejšnjo nedeljo sva bila na Ojstrici (2350 m). Pred takim podvigom poiščeva čim več podatkov in mnenj o zahtevnosti. Velikokrat sva potem presenečena, koliko lažje ali težje je dejansko stanje (seveda po najinih merilih, ki upoštevajo najine izkušnje, znanje in končno tudi pogum). Za dostop s Korošice večina pravi, da je z juga lahek/nezahteven, po vzhodnem grebenu (Kocbekovi poti) pa zahteven (le nekje sva prebrala, da je zelo zahteven). Neko planinsko društvo je v spletnem vabilu zapisalo: "Pot na Ojstrico je zahtevna in dobro zavarovana ter primerna za planince z nekaj izkušnjami." Štirje gorniki pa so poročali: "Pot je čudovita, brez odvečnih varoval (med 7 - 10 klini na celi poti), brez jeklenic, izkorišča naravne prehode." Eden izmed vodnikov najbrž popisuje starejše stanje, ko pravi: "Le na enem mestu nam pomaga kratka jeklenica, sicer pa ni pretirano težko." Nekdo je po zimski turi celo zapisal: "Od koče sva odšla naravnost navzgor po lepo uhojeni poti. /.../ Samo noge je bilo treba premikati in cilj je bil vse bliže in bliže." Juhej!


Pa sva vzela pot pod noge. Najprej pod kolesa: odpeljala sva se na Ravno polje pod planino Podvežak (na koncu je skoraj 10 km slabega makadama). "Vztrajnejši", ki parkirajo še više, utegnejo biti nagrajeni: zaprašene šipe jim poližejo krave (preverjeno!). Pot se začne pri lopici z napisom Korošica.

Na planini Podvežak sva se povzpela levo od stanu. V grapici nad njo cvetijo rožnati gadnjaki. Kmalu sva lahko občudovala koničasti Veliki vrh. Po kratkem spustu sva tik pred pristankom v dolinici opazila nemarkiran odcep v levo na Desko. Na drugi strani dolinice sva odvijugala navzgor med ruševjem, tako da sva bila deležna še kar nekaj sence. Kažipoti in markacije so lepo skrbeli za naju. Kmalu po tistem, ko sva preplezala ograjo v kamniti grapici, sta naju napis Voda in puščica na skali usmerila levo k Inkretovemu studencu. Betonsko korito je bilo prazno. Od tam sva se spustila mimo precejšnje jame v skalah na levi in se nato nekaj časa "sprehajala" po ravnem skozi ozko dolino. Spominska tabla in spomenik dvema mladima človekoma opozarjata na nevarnost plazov. Ob pogledu na belo potko, ki se je vila po zeleni travi in so jo obrobljali šopki vijoličnih socvetij alpskih pečnikov, se mi je kar smejalo.

Kmalu po tistem, ko sva pustila za seboj odcep na Moličko planino, sva prvič "zagledala" konico Ojstrice (v oblaku). Pot naju je vodila desno od naravnega okna in tudi škrapelj in drugih značilnosti kraškega sveta je tam kar precej. S spremenljivo srečo sva v presledkih med oblaki lovila poglede na cilj. Z desne sta pritekli poti z Moličke planine in iz Robanovega kota. Kmalu zatem sva se ustavila na Sedelcu (1900 m), od koder sva imela planino Korošica in njeno "nogometno igrišče" kot na dlani, nad njo pa se je dvigal mogočni Lučki Dedec ‒ pogled, ki sva ga nekoč že občudovala. S Sedelca sva se napotila, kamor naju je usmerjalo, kar je ostalo od kažipota PD Celje - Matica. Najprej sva se nekoliko spustila v desno, nato pa sva se začela vzpenjati in čez četrt ure zavila levo (črto na skali sva najprej prezrla), v "pravo" smer, levo na greben proti Mali Ojstrici (z desne priteče še ena pot z Moličke planine). Pod nama se je sončil Robanov kot. Za kratek čas naju je "zmotil" majcen posnetek Aljaževega stolpa na Mali Ojstrici (2017 m, napis savinjskih skalašev trdi 2019 m; vpisne knjige ni), da sva zlezla tistih nekaj metrov v desno. Potka je strma in krušljiva, zato je treba paziti na vsak korak, posebno dol grede (Korošica je zelo daleč spodaj!). Ni za vrtoglave in nadaljevanje poti tudi ne. Vrnila sva se na greben. Pot vodi po njegovi levi strani, sprva še po travi in med redkim ruševjem, potem pa je čedalje bolj kamnita in skalnata. Treba je ne le paziti, ampak sva se morala midva, "normalna" planinca (Stanko Klinar pravi: Ojstríca je glavni dobitek Savinjskih Alp. Tako za "normalne" planince kot za plezalce.) tu in tam tudi prijeti za skalo. Eno uro za Malo Ojstrico se je pojavil prvi klin (upoštevajte, da sva od Male do vrha porabila uro in 40 minut), čez čas pa še nekaj klinov (zaradi njih plezanje "nič ne šteje", čeprav se nama je na Ojstrici zdelo težje kot na Zelenjaku, predvsem pa ga je precej več). Po sitnem spustu s predvrha v škrbino (tudi nekaj klinov) sva se mimo velikega naravnega okna končno povzpela do vrha.

Okrog žiga in dveh vpisnih skrinjic (obeh v slabem stanju in praznih ‒ pa na takem vrhu!) se nas je zbralo nekaj "normalnih" planincev, ena gornica, ki si je nadela čelado in se spustila po Kopinškovi poti, in nekaj plašnih kavk. Razgledi so bili razkošni, čeprav so jih nekoliko motili oblaki. Ob pogledu na Krofičko sva se kot vsakič čudila, kako neki sva prišla gor. "Odkrila" sem traunfellnerjevo zlatico.* Misel, da se ne bo treba vračati po vzhodnem grebenu, je bila kar prijetna.

Spuščanje po južnem pobočju ni bilo tako težavno, kot bi bilo po vzhodnem grebenu, a kar naporno. K sreči sem tu in tam pomudila pri kaki "novi" roži* (alpski krešici, skorjastem kamnokreču ...), velikih zaplatah dlakavega sleča, čudovitih kamniških murkah ... Po kake tričetrt ure sva šla mimo odcepa poti na Planjavo (napis na skali Škarje). Nekoliko niže sva morala za precejšnjim snežiščem še malo poplezati in še en odcep na Škarje sva opazila, preden sva pristala pri Kocbekovem domu na Korošici. Med številnimi kažipoti sva se odločila za tistega z napisoma Kamniška Bistrica in Velika planina. Med vzponom na Prag (1910 m) sva občudovala pravcate čipke trnatih osatov (ne prvih ta dan, a posebno lepih). Pri polomljenem kažipotu desno Lučki Dedec sva spet ugibala, ali bi bila kos kraškemu in ruševnatemu brezpotju s Praga do vrha. Na naslednjem razcepu sva zavila levo (Podvolovljek), na še enem pa sva sledila napisu Luče. Na drobirju nama je precej zdrsovalo. Končno se je pojavil napis na skali Vodotočnik, kajti k njemu sva se namenila. Razveseljeval naju je pogled na drzni postavi Konja in Rzenika. Po številnih vzponih in spustih se je svet nekoliko zravnal in nenadoma sva pod seboj zagledala idilično jezerce Vodotočnik srčaste oblike z "otočkom" (skalo) na sredi, ob njem pa pastirsko hiško. Ko sva si nekoliko odpočila noge in napasla oči, sva nadaljevala levo nad jezercem. Poslej pot ni bila markirana, a je večinoma ni bilo težko najti. Po dobrih 20 minutah vzpona naju je na sedlu med Tolstim vrhom in Desko pričakal možic in po drugi strani sva se spustila k odcepu na Desko, ki sva ga v dolinici opazila zjutraj. Med spuščanjem sva si ogledovala velike škrapljaste stene na levi, votline na desni pa sva pustila za drugič (ko pojdeva na Desko).

Ko sva spet stopila na markirano pot, sva bila že utrujena, ampak kar ponosna nase. Mimo je prišel mlad par, ki sva ga srečala nad Kocbekovim domom, ko sta se šele dobro začela vzpenjati na Ojstrico, zdaj pa sta se že vračala in po kratkem klepetu sta naju brž pustila daleč za seboj. Za take bolj veljajo "uradne" ocene zahtevnosti, jaz pa imam svoje, odvisne od tega, kako se počutim: sproščeno, nelagodno, zaskrbljeno ali prestrašeno. Na Špiku me je bilo strah, na Ojstrici pa sta se na najtežjih delih izmenjavala nelagodje in zaskrbljenost.
Že znana markirana pot naju je spet pripeljala na planino Podvežak, kjer naju je sprejelo milozvočno cingljanje kravjih zvoncev. Na parkirišče sva se vrnila po cesti. Trajalo je približno toliko, kot je "predpisano" (gor štiri, dol pa slabe štiri ure čiste hoje); v skalah in grušču sva bila precej počasnejša, spodaj pa nekoliko hitrejša.

* Če ne ugotovim, kako je kateri ime, mi vedno pomaga Alenka Mihorič. Hvala!