Črna prst ‒ Luštrekov pohod z veliko začetnico

Ker je Janiju prejšnjič megla preprečila vzpon na Mokrico, si je za cilj včerajšnjega pohoda izbral vrh, na katerega je mogoče “splezati” tudi ob slabi vidljivosti. Črna prst se mu je zdela primerna za kaj takega. Pred sedmimi leti sva že zlezla nanjo z bohinjske strani, tokrat ‒ samcat ‒ pa se je odločil pogledati še pot s primorskega konca. Priznam, da je sebično, ampak kar veselilo me je, da zdaj ni več veliko rož, kajti to goro sem si najbolj zapomnila po razkošnem julijskem cvetju. Besedo ima Jani:

Izhodišče za običajen pristop iz Baške grape je Podbrdo. Avto je najbolje pustiti nekje v bližini železniške postaje, nasproti katere se z glavne ceste proti severu odcepi cesta za vasico Trtnik. Odcep je označen s prometnim (Trtnik) in planinskim kažipotom (Črna prst 3 h). Kdor se mora peljati, do kamor gre, bo v avtu vztrajal do Trtnika, a ne vem, kje bo tam parkiral. Pohodniki pa se moramo sprijazniti z 1,5 km hoje po razmeroma strmem asfaltu. Malo si jo lahko olajšamo z bližnjico, ki se s ceste odcepi v desno pri hiši Trtnik 17. Začetek prave planinske steze nas čaka pri hiši Trtnik 6 ali po domače pr’ Luku. Vzpnemo se kar po njihovih stopnicah mimo vhoda in čez travnik v nizek bukov gozd. Steza se kmalu priključi širši poti in zavijemo desno nanjo. Zlagoma se dvigamo po vzhodnih pobočjih Kalarskega brda. Ko stopimo na pravo gozdno cesto, se levo po njej povzpnemo na Sedlo (985 m). To je veliko križišče planinskih poti, opremljeno s celim “grozdom” kažipotov. Na Sedlu se nam pridruži tudi trasa Maratona štirih občin (Petrovo Brdo‒Črna prst‒Hudajužna‒Porezen‒Podbrdo), zaradi katerih so strmine v nadaljevanju prepredene s (pre)številnimi bližnjicami. S Sedla nadaljujemo naravnost po kolovozu, po kakšnih sto metrih pa zavijemo levo na stezo, ki se v ključih dviga proti severozahodu. Pol ure nad Sedlom si lahko oddahnemo na klopci na lepem razglednem mestu. Malo naprej postane pot še bolj strma, saj se je treba po sicer nezahtevnem žlebu prebiti čez skalni skok, imenovan Babji zob. 15 minut nad njim je že druga klopca s še bolj slikovitim pogledom na pečine Kontnega vrha ali Šoštarja. Kmalu za razglediščem je gozdna meja, za katero stopimo na prostrane in sila strme travnike. Greben dosežemo na prevalu Čez Suho (1760 m), na katerem se nam odpro čudoviti pogledi na Bohinj in triglavske vršace onstran doline. Na prevalu se obrnemo levo in v 10 minutah dosežemo vrh Črne prsti (1844 m) oziroma Dom Zorka Jelinčiča (1835 m) tik pod njim.

V dolino se vračamo po isti poti, kot smo se vzpeli. Nekaj korakov pod zgornjim razglediščem se z markirane poti odcepi v desno nemarkirana. Preizkusil sem jo in ugotovil, da je to dobro uhojena bližnjica, ki se ogne Babjemu zobu in se markirani poti spet pridruži kakih 50 m nad spodnjim razglediščem. Kdor je ne pozna, jo bo gor grede med koreninami težko opazil. Po že znani poti sem se nato spuščal do Sedla. Tam sem sklenil, da se bom šel še malo “spoznavajmo svet in domovino”, ter sem zakoračil v smeri kažipota Vas Bača. To je del evropske pešpoti E7, ki vodi proti Petrovemu Brdu. Čeprav je malo slabše uhojena, ji ni težko slediti. Spušča se ob grapi. Ko pride na cesto, ni oznak za nadaljevanje. Treba je zaviti desno na cesto in čez nekaj deset metrov levo. Cesta se na hitro konča, z nje pa se nadaljuje že precej zaraščen kolovoz. Po njem pridemo v 10 minutah do jase s kot kaže zapuščeno kmetijo Povdnar (Bača pri Podbrdu 28). Kolovoz vodi levo ob njej spet v gozd in nas v četrt ure pripelje do domačije Kocenpohar (Bača pri Podbrdu 27). Ta je videti bolj obljudena. Posest je krog in krog obdana z ograjo, tako da je treba tako vstopiti nanjo kot izstopiti z nje skozi nekakšno prav posebno “leso”. Onstran Kocenpoharja postaja kolovoz vse boljši in pripelje na cesto Podbrdo‒Bača pri Podbrdu. E7 krene levo, naša smer pa je desna. Po moji oceni je do Podbrda slaba 2 km asfalta. Kdor bi hotel po tej poti v obratni smeri, na Črno prst, bi imel kar precej težav zadeti odcep za Kocenpoharja, ker ni označen. Prava je tretja možnost v levo.

Po megli gor slabe tri ure in pol, po soncu dol dobro poltretjo.

Iz tistega junija pred sedmimi leti se poleg rož (to pot mi je Jani "prinesel" le nekaj, kar mislim, da so volčja jabolka) spominjam tudi zbirke deščic v spomin na luštrekove pohode; na brunarico jih nabija skupina planinskih navdušencev, ki od leta 1991 prihaja vsako leto na Črno prst. Svoje pohode so poimenovali po luštrekovi žganici, ki jo ponujajo v domu. Moj Luštrek si je privoščil samo radler, vsaj tako je poročal, torej mu ne pritiče spominska deščica, velike začetnice pa mu radler ni mogel odplakniti.