Mokrica nama ni naklonjena

Ko se je Jani pred tremi tedni vzpenjal proti Kamniškemu sedlu, se je večkrat ozrl na krvavško skupino vrhov. V oko ga je vsakič zbodla Mokrica (fotografija je od takrat, Mokrica je na levi), ki sva se je lotila že dvakrat, a ne stopila na njen vrh. Gora ni s svojimi 1853 m nič posebnega, a obakrat, ko sva zakoračila proti njej po edini markirani poti s Kompotele, so se spustili oblaki; ker vodnik opozarja na zahtevno, deloma izpostavljeno pot, sva se preusmerilo drugam. Za prejšnjo sredo dopoldne je bila vremenska napoved dobra, pa je Jani rekel: “Zakaj je ne bi šel pogledat še z druge strani, iz doline Korošice?” Odkar sem na berglah, doživljam hribe le po njegovih fotografijah in pripovedih:

V dolino Korošice se zapeljemo po gozdni cesti, ki se z asfaltne proti Kamniški Bistrici spusti levo pri spodnji postaji žičnice na Veliko planino. Po 3 km se v nekaj ostrih zavojih poslovi od potoka in pripelje na križišče, kjer se ji z desne priključi podobna cesta z Brsnikov. Oznak ni, zaviti pa je treba na ta desni priključek. Kakih 200 m po njem je do peskokopa, ob katerem na primernem mestu parkiramo. Nemarkirana pot proti Mokrici se začne kakih 15 m levo od peskokopa, a je bil odcep zametan s hlodi, tako da ga je bilo težko opaziti (na sliki čisto levo). Ozka stezica že po nekaj metrih zavije proč od peskokopa, gre čez grapo in v ključih po gozdu navzgor. Ko po pol ure med debli pred seboj zagledamo prvi skalni skok, se nam z leve pridruži steza z Markove ravni. O njej kakšno besedo več ob koncu. Nadaljujemo desno od stene in pridemo do drugega razcepa. Levi krak velja za strmega, desni za položnega. Jaz sem se odločil za strmega. V ostrem cikcaku pridemo pod nove skoke, ki jih obhodimo po levi strani. Pri tem naj bi nam pomagala tudi napeta jeklenica, a jaz kake resne potrebe po njej nisem čutil. 40 minut za razcepom naletimo na nekaj trhlih tramov nekdanje lovske koče na Debelem hribu, Kompotelinem neizrazitem gozdnem hrbtu. Pri njih se strma pot združi s položno. Skupna steza nas v širokih zavojih pripelje do nove lovske koče, ki stoji na mnogo lepšem kraju kot stara. Pot se nadaljuje desno od nje v novih ključih. Vodnik PZS pravi, da je treba z nje na šestem ovinku. Natančnejši je Sidartin vodnik, ki opozarja na šesti levi ovinek. Jaz sem štel in desne in leve ter na njih opazil tri odcepe. Prvi je že na tretjem ovinku, naslednji na devetem in zadnji na enajstem. Vsi omenjeni ovinki so levi, vsi odcepi pa gredo v desno. Meni se zdi najbolj očiten tisti na devetem ovinku, ki ga je za povrhu označeval majhen možic. Hitro sem ugotovil, da se po nekaj deset metrih tako in tako združi s stezo, ki jo kot pravo navajata oba vodnika. Slabe pol ure za kočo se znajdemo pred zijalko, imenovano Medvedja ali Mokriška jama (1531 m). To je naravna in arheološka znamenitost, v kateri so strokovnjaki našli ostanke številnih prazgodovinskih živali in celo kamenodobnega človeka. Mitja Brodar jo je raziskoval v 50. letih prejšnjega stoletja in dokazal, da gre za isto kulturo kot v mnogo bolj znani Potočki zijalki. Vse pa kaže, da je bila jama predvsem medvedji brlog, človek pa se je vanjo zatekal le občasno na lovu. (Ni več zaprta, kakor je bila očitno pred leti.) Od jame nadaljujemo spet desno, najprej nekaj korakov navzdol, nato pa strmo okrog skalnega roba in med ruševjem navzgor na zaraščeno uravnavo. To je nekdanja planina Ovčarija, kjer je še mogoče najti nekaj kamnitih ostankov pastirskega stanu. Z nje sem pregnal skupinico gamsov, ki se je pognala v desno čez strmo travnato grapo in izginila za steno onkraj nje. Nekam za njimi bi moral tudi jaz, a kaj ko so se prav tedaj na hitro pripodili oblaki in celotno območje zavili v meglo. Vse skupaj se je zgodilo v nekaj sekundah, tako da si nisem uspel terena niti ogledati. “Pa ne že spet,” sem si misli. Na Ovčariji sem počakal skoraj celo uro, a se vidljivost ni popravila niti za ped. Vodnik opozarja, da se tu začne orientacijsko zahtevno brezpotje, tako da mi ni ostalo drugega, kot da spet obrnem proti domu. Do planine 2 uri in 20 minut.

Do stare lovske koče sem se vračal po isti poti, kot sem se vzpenjal, tam pa sem tokrat izbral položno pot. Ta se spušča mnogo bolj lagodno, ne vem pa, koliko je zaradi tega daljša. Jaz sem za vzpon po strmi potreboval 40 minut, za sestop po položni pa 30 minut. Ker se mi ni zdelo, da bi se ravno nahodil, sem se odločil pogledati še odcep k Markovi ravni. Na naslednjem križišču sem torej zavil desno na potko proti njej. Je zelo prijetna, večinoma se blago spušča, z nje pa se odpira nekaj lepih pogledov na Veliko planino. Prej kot v pol ure sem bil na cesti na Markovi ravni. Kdor bi hotel po njej v obratni smeri na Mokrico, bi moral poiskati travnat kolovoz, ki se z gozdne ceste odcepi v desno kakih 50 metrov prej, preden cesta zavije levo na pobočja Kamniškega vrha. Po cesti sem nato do avta potreboval še 20 minut. Vrnitev 2 uri in 10 minut.

Tik pred domom sem se še enkrat ozrl proti Mokrici. Takrat se je že kopala v soncu. Torej ni le magnet za mokre oblake, kar ji je menda dalo ime, ampak tudi za mojo jezo.

Mogoče se nama pa kdaj skupaj vendarle posreči ...