27 september, 2011

Storžič skozi domače okno in od blizu

V nedeljo se je Jani podal na Storžič (2132 m) po najbolj priljubljeni ter hkrati najkrajši in najbolj zahtevni poti – skozi Žrelo. Izhodišče zanjo je Dom pod Storžičem (1123 m; v vodniku PZS je “češka napaka“: 1132 m). Skozi Tržič in Lom pod Storžičem se je odpeljal v Grahovše, kjer je konec asfalta, od tam pa je kake 4 km slabega makadama, namenjenega le lastnikom okoliških zemljišč. Kljub temu je parkirišče pred domom običajno polno. V takih primerih me grize vest, tokrat pa mi ne bi bilo mar, tudi če bi me bila pošteno ugriznila, samo da bi bila lahko z Janijem. Takole je zapisal:

S parkirišča nas kažipot usmeri po levem robu planine Jesenje (le vodnik PZS ji pravi Jasenje) proti severni steni Storžiča. Na razcepu pri počitniški hišici zavijemo levo (naravnost se gre na Malo Poljano), malo za tem v gozdu pa desno (naravnost se gre čez Škarjev rob). Iz gozda pridemo hitro na melišče in po njem do široke in sila strme grape, imenovane Žrelo. Pot krene desno ob njej navzgor. Ker je strmina res huda, so nam na vseh nevarnih mestih v pomoč jeklenice ali klini. Posebej izpostavljeno je mesto, kjer se grapa razširi in jo moramo prečkati na njeno levo stran. Po dveh urah kar napornega plezanja izstopimo iz Žrela na Storžičev zahodni greben. Z desne se nam priključi pot čez Psico. Zavijemo torej levo in nadaljujemo vzpon proti vrhu. Kdor je mislil, da je z Žrelom najhujše za njim, se je uštel. Tudi pot po zahodnem grebenu je tako strma, da brez plezanja ne gre. Poleg tega je greben na nekaj mestih prav vrtoglavo ozek. Na srečo nam tudi po njem najbolj nerodne prehode lajšajo jeklenice. Po debeli uri vzpenjanja in spuščanja po grebenskih vršičih stopimo na vrh Storžiča in je vseh nevarnosti konec. Po vodniku PZS je to zelo zahtevna markirana pot, Sidartin pa ji pravi manj zahtevna zavarovana ter priporoča čelado in samovarovanje.

Na vrhu je bolj malo prostora. Označen je z velikim lesenim križem. Razgled je na vse strani veličasten, precej nova panoramska “mizica” pa ni v posebno pomoč, da bi vedeli, kaj vse gledamo. Mene je najbolj očaral pogled na res celoten greben Košute, ki ga nimam prilike prav pogosto občudovati.

Za sestop sem si izbral pot čez Škarjev rob. Kar naravnost prečkamo vrh Storžiča in se začnemo spuščati po grebenu proti severu. Je treba povedati, da je tudi ta pot zelo strma in ponekod nevarna? To še posebej velja za senčno grapo, kjer skale ves dan ostanejo mokre in spolzke (tudi v njej je nekaj varoval). Iz grape sestopimo na melišče. V desetih minutah smo čezenj in končno pridemo na dovolj udobno stezico, speljano po Škarjevem robu (nekdaj se mu je reklo Šija) ali ob njem. V poldrugi uri od vrha dosežemo gozdno mejo in razpotje: levo se gre proti Domu pod Storžičem, naravnost na Javorniški preval. Zavijemo torej levo skozi gozd. Če smo pozorni, lahko niže ob poti opazimo kažipot, ki kaže levo navzgor k spomeniku devetim žrtvam plazu leta 1937. Jaz sem bil dovolj radoveden, da sem zavil za njim. Pot je slabo vidna ter vodi po zaraščeni in ponekod z vejevjem zametani grapi. Je pa označena s kartografskim znamenjem za spomenik. Do spomenika sem hodil kake pol ure in nekaj manj nazaj. Potem sem nadaljeval proti parkirišču, a tik pred njim še enkrat zavil s poti, tokrat v desno. Pogledat sem šel še spomenik žrtvam Storžiča ter alpinistom s tržiškega območja v domačih in tujih gorah. Le minutko ali dve s parkirišča je v gozdu skrit še spomenik NOB.


Janijevi časi (pravi, da so ga gor grede skoraj vsi prehiteli): v vsako smer po tri ure in četrt (vštevši stranpoti).

Na Storžiču sva bila skupaj le enkrat, pred osmimi leti, a skozi spalnično okno ga gledava vsak dan. Jaz zadnje čase, ko ne morem v hribe, kar po večkrat. Pred časom sem mu posvetila sonet z akrostihom, ki je našel mesto tudi v moji knjigi pesmi o gorah, tale pesmica pa je nastala te dni (ob oknu):

Zjutraj Storžič se pod kapo
skriva in pred dnem miži,
veter pa zajame sapo
in mu spanec odpodi.

Sonce svetlo mu mežika,
da v zadregi ves zardi,
še opazi ne gorníka,
ki očaran vanj strmi.

Rad z oblaki pomenkuje
se, tako mu mine dan,
noč pri zvezdah prevasuje
z bledo luno obsijan.

1 komentar:

Anonimni pravi ...

SE STRINJAM Z JANIJEM. PO STARI NAVADI PRED VZPONOM SE PLANINEC USTAVI V KOČI IN SE POSVETUJE Z OSKRBNIKOM ZLASTI ČE KRENE PRVIČ NA VRH. TAKO SEM VPRAŠALA OSKRBNICO V KOČI POD ŠTORŽIČEM INFORMACIJE ZA VZPON NA STORŽIČ ČEZ ŠKARJE (BRALA SEM DA JE TA POT SAMO "ZAHTEVNA"). ONA MI JE ODSVETOVALA IN REKLA NAJ KAR GREM SKOZI ŽRELO, KER TAM ITAK GREDO TUDI OTROCI...IN V PAR URCAH BOM NA VRHU.
VSAK KOMENTAR JE ODVEČ.