Shujševalna tura na Debelo peč

Ker sva v petek “crkljala” brbončice in želodčka pri JB, je bila sobota čas za očiščevalno turo. No, večerja le ni bila preobilna, zato je bil tudi Janijev tokratni pohodniški cilj lahko bolj zmeren – Debela peč (2014 m). Že med najinim spomladanskim obiskom na planini Klek* sva si ogledovala, kako bi se dalo na čokato goro zlesti s tega konca, in tako je Jani odšel k debeluški “hujšat“, jaz sem pa “doma ostala, suhe žemlje ribala“, kakor smo peli nekoč, zdaj pa “zlomljen gleženj merkala“.

Tik pod planino Klek se je mogoče pripeljati z avtom. Cesto z Bleda na Pokljuko zapustimo pri Mrzlem Studencu. Tam se je treba podati v desno v težko pregleden pletež pokljuških gozdnih cest, ki pa v našem primeru ni preveč zapleten. Najprej sledimo kažipotu za planino Kranjska dolina (2,5 km). Malo za njo zavijemo desno proti planini Lipanca čez Medvedovo konto. Že čez kak kilometer naredi cesta ovinek v levo in z njo tudi mi. Po krajšem vzponu se pripeljemo na novo križišče. Naša smer je desna, kamor kaže kažipot Pod Klek (4 km). Približno kilometer naprej je neoznačen odcep v levo na planino Velika Raven. Mi seveda nadaljujemo naravnost. Po približno 3 km pa moramo biti pozorni na kažipot Klek in Debela peč, ki nas usmeri v levo. Po poldrugem kilometru vožnje zagledamo obakraj ceste nove planinske kažipote: levo navzdol Kranjska in Meja dolina, desno Klek, Lipanca in Debela peč. Tam je dovolj prostora za parkiranje. Še opozorilo: cestarji so na omenjenih cestah (menda v zadnjem času) nasuli kopico nenormalno visokih vodnih barikad, ki so resna grožnja podvozjem vseh običajnih osebnih avtov. Torej: počasi in previdno!

S parkirišča je samo minutko ali dve do planine, natančneje do njenega zgornjega konca. Mi moramo navzdol in na zahodnem robu z nje. Markirana pot je speljana po desnem bregu planine, a niže ko se spuščamo, teže ji sledimo. Ko smo že mimo spodnjih stanov, si je treba dobro ogledati rob gozda onstran planine. Z malo sreče opazimo zelen jezik, ki sega v gozd, in desno ob njem macesen z neobičajno velikim Knafelčevim znamenjem. To je nadaljevanje naše poti. Po redkem macesnovem gozdu se nato zložno vzpenjamo v levo. Potka je dobro označena, čeprav vodnik PZS in spletna stran Hribi.net napovedujeta nasprotno. Očitno so se stvari spremenile. Pol ure po tistem, ko zapustimo Klek, se gozd zredči skoraj v jaso, v nekaterih virih imenovano Preval. Tam je razcep. Kažipot naravnost kaže proti Lipanci, desno proti Debeli peči. Po poti za Lipanco se tudi pride na Debelo peč, vendar čez Spodnja Brda, desni pa običajno rečejo direktna. Ker raje grizem kolena pri vzponu, kot jih obremenjujem pri sestopu, sem zavil desno. Pot, ki na nobenem zemljevidu ni markirana, se je izkazala za odlično označeno. Hitro pripelje v položno grapo, ki vodi naravnost na Vrh Sedla. A preden ga dosežemo, nas oznake usmerijo ostro levo iz grape. Macesne zamenja ruševje, skozi katero se bližamo vršnemu grebenu Klečice. Ko smo le še kakih 50 m pod njim, pot zavije levo in se skoraj položi. Nisem si mogel kaj, da se ne bi po brezpotju povzpel prav na rob. Z njega dotlej sila pohlevna Klečica pokaže svoje drugo lice: skoraj navpično steno, ki prepada v dolino Krme. Ker je greben Klečice nazobčan, mi ni uspelo ugotoviti, kje je njena najvišja točka (1889 m). Spustil sem se nazaj na stezo in nadaljeval ves čas nekaj deset metrov pod grebenom proti jugozahodu. Na koncu Klečice se steza obrne levo strmo navzdol in se spusti do najnižje točke med Klečico in Debelo pečjo. Med spustom se odpre nekaj čudovitih pogledov na cilj. Najnižja točka je nekakšna zareza v obliki črke v, skozi katero se kar malce strašljivo vidi dno Krme. Pot se na srečo oddalji od roba in se začne strmo vzpenjati po pobočju Debele peči. Strmina je tolikšna, da je treba vsaj za ravnotežje včasih uporabiti roke. Po 45 minutah za zarezo dosežemo vrh. Ko sem jaz stopil nanj, je bilo tam najmanj sto ljudi, jaz pa vso pot do njega nisem srečal žive duše. Razgledi so bili kljub gneči imenitni; največ občudovanja je bil seveda deležen Triglav.

Za vrnitev na Klek sem si izbral položnejšo in na zemljevidih vrisano kot markirano pot čez Spodnja Brda. Sestop začnemo po “romarski” poti proti Lipanci. Ko po desni strani že skoraj obidemo bližnji vršič Okroglež (1965 m), lahko na levi opazimo kažipot, ki nas usmerja na njegov vrh. Če nam ni do še enega pogleda na Debelo peč ali če ne zbiramo žigov, ni posebnega razloga, da bi se povzpeli nanj (sicer potrebujemo v vsako smer največ 10 minut). Mnogo bolj mikaven je naslednji vrh, ki se dviguje desno od naše poti. To so Brda, ki so lahko dosegljiv dvatisočak in še razgled z njega velja za lepšega kot z Debele peči. Jaz sem se mu kljub temu odpovedal, saj sva z Mojco že bila na njem pred leti. Tako sem z množico drugih planincev nadaljeval navzdol do blage travnate vzpetinice Spodnja Brda. Tik pred njo sta na skali napisa levo Klek in desno Lipanca. Malo sem pomišljal, a ker so bile prve markacije v levo že čisto zbledele in ker sem vedel, da je niže še en odcep, sem nadaljeval desno. 15 minut kasneje je spet samo na skali opozorilo, da je treba za Klek zaviti levo. Tu sem izstopil iz gosjega reda in spet ostal sam. Stezica hitro pripelje na velik travnik, po katerem ležijo razmetane skale. Tam je v travi pot izginila in prvič ta dan sem se znašel pred uganko, kako naprej. Kar nekaj časa sem taval po travniku, da sem odkril nadaljevanje poti. Zdi se, da je najbolje spustiti se do velike skale, ki ima na drugi strani več napisov, namenjenih vzpenjajočim se pohodnikom: Krma, Brdo (na vseh okoliških smernih tablah piše Brdo, ne Brda), Debela peč in Blejska koča. Pri skali se je treba obrniti na pol levo navzdol in oprezati za markacijami. Če boste pozorni, ni vrag, da boste opazili markacije na nekaj deset metrov oddaljenih skali in macesnu. Usmerite se za njimi in naj vas ne moti, da se nekaj časa pot dviguje. Ko se ji čez kakih 10 minut z leve pridruži tista od odcepa iznad Spodnjih Brd, se končno usmeri ostro navzdol. Kar nekaj časa se spuščamo zelo strmo, prečkamo kratko melišče, potem pa bolj zložno nadaljujemo po pobočjih Debele peči in Klečice. V 40 minutah od združitve obeh poti okrog Spodnjih Brd stopimo na Preval in na že od zjutraj znano pot. Do parkirišča se vrnemo po poti vzpona.

Po dveh urah in tričetrt (s stranpotmi) v vsako smer se je vrnil ne ravno shujšan, če pa že, prej zaradi nenavadne oktobrske vročine kot zaradi napornosti poti. In tale šopek mi je prinesel (odkar hribolazi sam, je na fotografijah dosti manj rož, pa ne le zato, ker jih je ta čas res že bolj malo).


* Stari zapisi so videti “grozni“, posebno slike so ponekod grdo “razmetane“. Poleti je Blogger spremenil obliko in način objavljanja; odtlej ne morem (ali pa ne znam) popravljati že objavljenih besedil ‒ ne pravih ne lepotnih napak, za kar se bralcem opravičujem.