Po sledeh Lipanskih gamsov

Jani se je prejšnji torek, da je prehitel najnovejšo pošiljko snega, podvizal na Viševnik (2050 m). Izbral je nekoliko daljšo pot – čez planino Lipanco. Tam sva bila že večkrat, tudi zato, ker je na izbiro veliko pristopov. Tokrat se je odločil za pot od partizanskega spomenika Pri rupah. Še vedno nisem mogla z njim, sem pa dobila nalogo ugotoviti, ali je prav Pri Rupah ali Pri rupah. Težka je: zemljevidi se odgovoru na to vprašanje “elegantno“ ognejo s samimi velikimi tiskanimi črkami ali pa na njih tega napisa ni. Našla sem zapis Pri rupah; držala se ga bom, dokler me kdo ne prepriča o čem drugem. In še ena “uganka“ je: na vseh najinih zemljevidih piše Javornik, na kažipotih pa Zajavornik. Jani poroča:

Do izhodišča se lahko pripeljemo z avtom. S ceste Bled–Pokljuka skrenemo na gozdne ceste v Mrzlem Studencu. Najprej 2,5 km sledimo kažipotu za Kranjsko dolino, potem 2 km za (Za)Javornik, od njega pa je še dober kilometer naprej po cesti do velikega parkirišča ob spomeniku. Pozor pred visokimi vodnimi barikadami na cestah! Pot na planino se začne desno od spomenika. Sprva vodi po koreninah Velike preseke in prečka cesto; z desne se ji priključi najprej pešpot z Javornika in potem še iz Medvedove konte. V dobre pol ure smo na Lipanci. Tam si lahko privežemo dušo v vse leto odprti Blejski koči (1630 m). Z Mojco sva se doslej vanjo vedno “zatekla” v snegu, zato sem v veliki kotanji pod njo tokrat prvič opazil kal v obliki srčka. Nadaljujemo levo od koče navzgor, kamor kaže kažipot za Mrežce, Viševnik in Vodnikovo kočo. Steza na Mrežce nas zapusti že po 10 minutah. Mi se obrnemo proti jugozahodu in kmalu se v daljavi pokaže naš cilj. Skoraj po ravnem gremo mimo drugega odcepa za Mrežce in še ene partizanske spominske plošče. Leseni kažipot nas opozori, da lahko malo naprej zavijemo desno na Debeli vrh. A mi kopasti hrib kar obhodimo. Onstran njega se nam v škrbini, umaknjeni rahlo v desno, ponudi edina priložnost za pogled v dolino Krme. Za škrbino se malce dvignemo, potem pa spustimo skoraj na dno Blejske konte. Nad njo se dviguje stena skalnega osamelca Velikega Selišnika, ki je že lep čas pritegoval naš pogled. Vzpon iz konte je kar strm. Na planoti za njim spet ulovimo sapo, postanemo ob “grozdu” kažipotov na višini 1910 m, potem pa splezamo še bolj strmo na Srenjski preval (1959 m; v vodniku Julijske Alpe piše 1995 m) med Viševnikom in Malim Draškim vrhom. Na levi ga krasijo slikoviti skalni roglji. Proti njim zavijemo tudi mi. Nekaj časa hodimo po levem pobočju, se preselimo na desno in 20 minut nad prevalom stopimo na vrh.

V čudovitem sončnem dnevu je bila na vrhu Viševnika prava gneča, saj prostora za posedanje ni veliko. Viševnik odlikuje lep razgled, posebej v smeri Triglava. Mene je najbolj zanimal Mali Draški vrh. Dolgo sem si ogledoval pot nanj, a sta me njegova krušljiva skala in zračni vršni greben odvrnila od vzpona. Opazil sem, da je škatla z vpisno knjigo na Viševniku izgubila pokrov, tako da se knjigi v prihajajoči zimi ne piše dobro.

Vrnitev sem si sklenil popestriti s kakšno stranpotjo. Na prvo sem zavil že 5 minut za škrbino s pogledom v Krmo. Šele nazaj grede sem namreč desno ob poti opazil na skali napis Debeli vrh. Ubogal sem puščico in zavil ostro levo navzgor. Pot skozi redek gozd je markirana, čeprav zemljevidi tega ne napovedujejo. Ko pridemo na travnike, je stezi teže slediti, a tudi brez nje se da pretakniti skozi vrzeli v ruševju, četudi ne ravno po najkrajši poti. Od odcepa do vrha (1962 m) potrebujemo pol urice. Na njem je celo žig za Lipanske gamse. Z vrha se nisem vrnil po isti poti, ampak sem jo ubral kar naprej proti severovzhodu. Tudi v to smer sem pot v travi nekajkrat izgubil. Treba se je držati bolj desno od ruševja in brez hujših težav se vrnemo na pot proti Lipanci pri omenjenem lesenem kažipotu.

Samo 5 minut naprej je nov napis na skali, tokrat Mrežce. Ne bodi len, sem zavil levo in spet naletel na nepričakovano markirano stezo. Oznakam navkljub sem imel nekaj težav z iskanjem poti, dokler nisem prisopihal v plitvo grapo. Po njej se obrnemo desno in potem gre le še navzgor do roba. V 20 minutah za odcepom smo pri kažipotih z Lipance, od koder je samo nekaj korakov do vrha (1966 m). Tudi na Mrežcah sva bila z Mojco doslej vedno v snegu. Tako sploh nisem vedel, da je vrh majhna travnata zaplata sredi gostega ruševja. Zaradi že omenjenih “gamsov” imajo tudi Mrežce svoj žig.

Čeprav je z Mrežc sosednji Lipanski vrh skoraj na dosegu roke, so nama vedno razlagali, da se tja zaradi prepadne škrbine med njima ne da kar tako. V snegu razlage nisva nikoli preverila. Zdaj pa sem presenečen opazoval tri Ruse, ki so v nekaj minutah prilezli z Lipanskega vrha do mene. Grem pa še jaz. Tako rekoč vsa pot v škrbino in na drugi strani iz nje je opremljena z jeklenicami, tako da je res ni težko premagati. V največ 10 minutah se že razgledujemo z Lipanskega vrha (1965/8/1974/5 m). Tam lahko “gamsi” dobijo že svojo peto trofejo.

Z Lipanskega vrha vrha nadaljujemo proti Debeli peči. Na kratko se spustimo na hrbet, kjer se usmerimo v desno. Hitro se spuščamo in se proti dnu priključimo “romarski” poti z Debele peči. V dobre pol ure smo z Lipanskega vrha pri Blejski koči in v nadaljnjih 20 minutah spet pri svojem jeklenem konjičku. Skupaj gor slabe tri ure, dol pa s stranpotmi tri in pol.