Ta zapis bi lahko imel naslov Vrnitev odpisanih, Hodim, torej sem ali kaj podobno vznesenega, saj zaradi zlomljenega gležnja že več kot tri mesece nisem bila v hribih. Ampak med kandidati za naslov so zmagala Brda!
Začeti je treba postopoma. Prvi poskus se je zgodil 15. oktobra, na svetovni dan hoje. V sončnem popoldnevu sem tri ure "tavala" po kolovozih in ozarah med polji okoli Komende. Po ravnem. A na vseh fotografijah tistega dne so bile gore. Iz naše vasi se namreč vidi "vse": Šmarna gora, Julijci (tudi Triglav), Karavanke, Kamniške Alpe. Naslednji korak je bil jazzovski festival v Krminu, h kateremu "spadajo" Brda. Korada me bo morala še malo počakati, a našlo se je tudi nekaj zame. Brici so markirali osem
pohodniških poti, imenovanih po starih sortah češenj. Dolge so od 6,5 do 11,8 km (od 2 do 5 ur). Izbrala sem Trcinko (9,7 km, od 2 h 30 min. do 3 h).
Ta pot se po opisu v prospektu, ki so mi ga prijazno poslali iz TIC Brda, začne pri spomeniku pri Peternelu. Na zemljevidu v prospektu in na zemljevidu Goriška ni ne tega imena ne oznake za spomenik. Prileten domačin nama ni znal povedati, kaj in zakaj se imenuje Peternel, a je zatrdil da "temu kraju" od nekdaj rečejo tako. Spomenik je posvečen žrtvam tragedije med drugo vojno; nacisti so 22 talcev (tudi otrok) in borcev zaklenili v hišo in jo zažgali. Parkirala sva ob križišču pri spomeniku. Desna cesta vodi po mostu čez Kožbanjšček proti Slavčam; dvoločni kamniti most krasi kamnit kipec Janeza Nepomuka. Midva sva sledila kažipotu 8 Trcinka po srednji cesti (leva vodi v Hlevnik). Z nje sva kmalu 
zagledala poslopja vinogradništva Čarga 1767 visoko pod robom na desni. Ob njih se širi posebno strm vinograd, katerega levi rob kaže lapornata rebra (Dober vinograd delajo tri reči: sadež, lapor in sonce – tako Janez Trdina, pišoč sicer o dolenjskih "nazorih o vinstvu, vinu in krčmah"). Pod domačijo sva zavila desno po mostu čez Kožbanjšček in cesta se je končno (!) začela vzpenjati. Breg ob njej je pravi briški vrt: češnje, kakiji, oljke, granatna jabolka, navadni usodnik ... Nad Čargovo vinsko kletjo se konča asfaltna cesta in začne kolovoz med vinogradi.
Pot je označena s kažipoti, belo-rumenimi markacijami in rumenimi puščicami. Ker je krožna, so oznake seveda samo v opisani smeri. Včasih malo "zamujajo", a posebnih težav ni. Le razcep kake četrt ure nad Čargo ni označen, a se je izkazalo, da je vseeno, ali izberemo zgornjo ali spodnjo pot, ker se kmalu združita (na zgornji je treba bolj paziti, da pravi čas zavijemo desno navzdol). Opazila sva tudi puščice z napisi 4 × 4 Jeep club Brda za mednarodno srečanje terenskih vozil. Čeprav je bil štart 17. srečanja ravno ta dan, 23. oktobra 2011, ob 9.00, sva nekakšno "dogajanje" opazila le v Dobrovem pri vinski kleti, na poti pa k sreči nisva ne videla ne slišala nobene "zverine".
H
odila sva večinoma med vinogradi, a tudi po gozdu. Čeprav je bilo grozdje že obrano, je tu in tam še visel kak grozd. Kakšna sladkost! Malo pred Noznim se je levo pod nama pokazala Kožbana, na desni pa sva že nekaj časa videla zvonik, ki je kukal iz drevja, in ugibala, ali spada k cerkvi sv. Petra in Pavla. Nozno so napovedala nogometna vrata in kmalu za njimi sva stopila na asfalt. Trcinka se nadaljuje v levo, a prospekt priporoča 
še sprehod k sv. Petru in Pavlu, zato sva najprej zavila desno in se povzpela k poznogotski cerkvi na bližnjem griču. Žal (čeprav ne nepričakovano) je bila zaklenjena.
Vrnila sva se v vas in kmalu za vodnim zbiralnikom se je najina pot odcepila levo navzdol z asfaltne ceste. Mimo dveh zelo starih betonskih napajališč sva se spustila skozi gozd po blatnem kolovozu. Ta se prelevi v nekakšno traktorsko cesto, ki je očitno videla boljše čase, saj je ohranjenih veliko kamnitih robnikov in nekaj obcestnih kamnov. Vodi mimo majhnega kamnoloma in Gostolove kovinsko-lesene barake. Prišla sva do grape in nekaj časa hodila nad njo. Večkrat sva se spuščala pod električnimi žicami. Prečkala sva potoček in pot se je spet začela vzpenjati. Kmalu po tistem, ko sva stopila iz gozda, sva po cesti prečkala še en potok in mimo podrte domačije prišla na asfaltno cesto v Brezovk, z nje pa zavila levo na glavnejšo cesto. Ob njej naju je pričakal svojevrsten spomenik tehnične kulture: odsluženo vozilo Zastava z značko
BMW, ki je nekoč služilo ljudski milici. Levo se več poti spušča k strugi Kožbanjščka, desno pa se vzpenjajo v gozd, dokler se breg na desni ne spremeni v pravo skalnato steno. Nisem vedela, da so v mehko zaobljenih Brdih tudi take soteske.
Na manjšem parkirišču ob cesti stoji obvestilna tabla o Krčniku – naravnem mostu in vodnih koritih. Potok Kožbanjšček je v apnenec izdolbel približno 40 m dolga korita. Na začetku je velika kotlica (draslja), ki je nastala tako, da je voda v kotanjo zanesla pesek in kamne, jih v njej vrtela in jo nenehno dolbla. Nad kotlico se boči lepo zaobljen naravni most, veliko bolj
gladek od večine takih mostov, saj ga je obrusila deroča voda. Kot prava kiparka in gradbenica je izdolbla slikovita korita, ki se zožijo v žleb, ta pa se izteče v sotesko. Kljub ograji je treba paziti na otroke, saj so prečke zelo redke. Od tu ni daleč do treh tolmunov, imenovanih Kotline, v katerih se poleti kopa briška mladež. Mimo domačije Pr' Kovačevih, kjer je mogoče kupiti sveže mleko, sirotko, kefir, sir, skuto (vse kozje), sva bila v slabe pol ure spet pri avtu. Tik pred parkiriščem me je razveselilo majhno rastišče prikupnih drobcenih "lampijončkov" (volčjih jabolk). Sicer 
rož na tej poti ni bilo več veliko, a navadne kompave so tudi suhe lepe.
Čeprav sem še bolj počasna, sem se kar dobro odrezala: tri ure in pol čiste hoje, več kot pet ur na nogah. Pa ni bilo težko "potrpeti"; lepe slike briških gričev, vinogradov, domačij in Kožbanjščka na naši strani meje so dobile prav tako lep okvir v italijanskem Krminu: prejšnji večer dobrote pri Sirku, na večer po pohodu pa glasbo na jazzovskem festivalu.
Začeti je treba postopoma. Prvi poskus se je zgodil 15. oktobra, na svetovni dan hoje. V sončnem popoldnevu sem tri ure "tavala" po kolovozih in ozarah med polji okoli Komende. Po ravnem. A na vseh fotografijah tistega dne so bile gore. Iz naše vasi se namreč vidi "vse": Šmarna gora, Julijci (tudi Triglav), Karavanke, Kamniške Alpe. Naslednji korak je bil jazzovski festival v Krminu, h kateremu "spadajo" Brda. Korada me bo morala še malo počakati, a našlo se je tudi nekaj zame. Brici so markirali osem
pohodniških poti, imenovanih po starih sortah češenj. Dolge so od 6,5 do 11,8 km (od 2 do 5 ur). Izbrala sem Trcinko (9,7 km, od 2 h 30 min. do 3 h).
Ta pot se po opisu v prospektu, ki so mi ga prijazno poslali iz TIC Brda, začne pri spomeniku pri Peternelu. Na zemljevidu v prospektu in na zemljevidu Goriška ni ne tega imena ne oznake za spomenik. Prileten domačin nama ni znal povedati, kaj in zakaj se imenuje Peternel, a je zatrdil da "temu kraju" od nekdaj rečejo tako. Spomenik je posvečen žrtvam tragedije med drugo vojno; nacisti so 22 talcev (tudi otrok) in borcev zaklenili v hišo in jo zažgali. Parkirala sva ob križišču pri spomeniku. Desna cesta vodi po mostu čez Kožbanjšček proti Slavčam; dvoločni kamniti most krasi kamnit kipec Janeza Nepomuka. Midva sva sledila kažipotu 8 Trcinka po srednji cesti (leva vodi v Hlevnik). Z nje sva kmalu 
zagledala poslopja vinogradništva Čarga 1767 visoko pod robom na desni. Ob njih se širi posebno strm vinograd, katerega levi rob kaže lapornata rebra (Dober vinograd delajo tri reči: sadež, lapor in sonce – tako Janez Trdina, pišoč sicer o dolenjskih "nazorih o vinstvu, vinu in krčmah"). Pod domačijo sva zavila desno po mostu čez Kožbanjšček in cesta se je končno (!) začela vzpenjati. Breg ob njej je pravi briški vrt: češnje, kakiji, oljke, granatna jabolka, navadni usodnik ... Nad Čargovo vinsko kletjo se konča asfaltna cesta in začne kolovoz med vinogradi.
Pot je označena s kažipoti, belo-rumenimi markacijami in rumenimi puščicami. Ker je krožna, so oznake seveda samo v opisani smeri. Včasih malo "zamujajo", a posebnih težav ni. Le razcep kake četrt ure nad Čargo ni označen, a se je izkazalo, da je vseeno, ali izberemo zgornjo ali spodnjo pot, ker se kmalu združita (na zgornji je treba bolj paziti, da pravi čas zavijemo desno navzdol). Opazila sva tudi puščice z napisi 4 × 4 Jeep club Brda za mednarodno srečanje terenskih vozil. Čeprav je bil štart 17. srečanja ravno ta dan, 23. oktobra 2011, ob 9.00, sva nekakšno "dogajanje" opazila le v Dobrovem pri vinski kleti, na poti pa k sreči nisva ne videla ne slišala nobene "zverine".H
odila sva večinoma med vinogradi, a tudi po gozdu. Čeprav je bilo grozdje že obrano, je tu in tam še visel kak grozd. Kakšna sladkost! Malo pred Noznim se je levo pod nama pokazala Kožbana, na desni pa sva že nekaj časa videla zvonik, ki je kukal iz drevja, in ugibala, ali spada k cerkvi sv. Petra in Pavla. Nozno so napovedala nogometna vrata in kmalu za njimi sva stopila na asfalt. Trcinka se nadaljuje v levo, a prospekt priporoča 
še sprehod k sv. Petru in Pavlu, zato sva najprej zavila desno in se povzpela k poznogotski cerkvi na bližnjem griču. Žal (čeprav ne nepričakovano) je bila zaklenjena.Vrnila sva se v vas in kmalu za vodnim zbiralnikom se je najina pot odcepila levo navzdol z asfaltne ceste. Mimo dveh zelo starih betonskih napajališč sva se spustila skozi gozd po blatnem kolovozu. Ta se prelevi v nekakšno traktorsko cesto, ki je očitno videla boljše čase, saj je ohranjenih veliko kamnitih robnikov in nekaj obcestnih kamnov. Vodi mimo majhnega kamnoloma in Gostolove kovinsko-lesene barake. Prišla sva do grape in nekaj časa hodila nad njo. Večkrat sva se spuščala pod električnimi žicami. Prečkala sva potoček in pot se je spet začela vzpenjati. Kmalu po tistem, ko sva stopila iz gozda, sva po cesti prečkala še en potok in mimo podrte domačije prišla na asfaltno cesto v Brezovk, z nje pa zavila levo na glavnejšo cesto. Ob njej naju je pričakal svojevrsten spomenik tehnične kulture: odsluženo vozilo Zastava z značko
BMW, ki je nekoč služilo ljudski milici. Levo se več poti spušča k strugi Kožbanjščka, desno pa se vzpenjajo v gozd, dokler se breg na desni ne spremeni v pravo skalnato steno. Nisem vedela, da so v mehko zaobljenih Brdih tudi take soteske.Na manjšem parkirišču ob cesti stoji obvestilna tabla o Krčniku – naravnem mostu in vodnih koritih. Potok Kožbanjšček je v apnenec izdolbel približno 40 m dolga korita. Na začetku je velika kotlica (draslja), ki je nastala tako, da je voda v kotanjo zanesla pesek in kamne, jih v njej vrtela in jo nenehno dolbla. Nad kotlico se boči lepo zaobljen naravni most, veliko bolj
gladek od večine takih mostov, saj ga je obrusila deroča voda. Kot prava kiparka in gradbenica je izdolbla slikovita korita, ki se zožijo v žleb, ta pa se izteče v sotesko. Kljub ograji je treba paziti na otroke, saj so prečke zelo redke. Od tu ni daleč do treh tolmunov, imenovanih Kotline, v katerih se poleti kopa briška mladež. Mimo domačije Pr' Kovačevih, kjer je mogoče kupiti sveže mleko, sirotko, kefir, sir, skuto (vse kozje), sva bila v slabe pol ure spet pri avtu. Tik pred parkiriščem me je razveselilo majhno rastišče prikupnih drobcenih "lampijončkov" (volčjih jabolk). Sicer 
rož na tej poti ni bilo več veliko, a navadne kompave so tudi suhe lepe.Čeprav sem še bolj počasna, sem se kar dobro odrezala: tri ure in pol čiste hoje, več kot pet ur na nogah. Pa ni bilo težko "potrpeti"; lepe slike briških gričev, vinogradov, domačij in Kožbanjščka na naši strani meje so dobile prav tako lep okvir v italijanskem Krminu: prejšnji večer dobrote pri Sirku, na večer po pohodu pa glasbo na jazzovskem festivalu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar