Pod Srcem

V petek je zapadel prvi sneg. Za konec tedna se je že bolj ali manj zjasnilo, zato se mi je zdela nedelja pravšnji dan, da gojzarje spomnim, kaj se pravi gaziti sneg. Ker razmer v hribih nisem poznal, sem si zabičal, da čez 1500 m ne grem. Med primernimi cilji, ki so mi prišli na misel, sem izbral bivak Pod Špikom (1424 m) oziroma krnico Pod Srcem, saj je pod Martuljškimi gorami zmeraj lepo.

Za to se je seveda treba zapeljati v Gozd Martuljek. Avto je najbolje pustiti na parkirišču opuščenega penziona Špik, takoj za mostom čez Savo, če se pripeljemo iz ljubljanske smeri.

Nekaj korakov naprej po cesti proti Kranjski Gori se v levo odcepi običajna pot v martuljško gorsko kraljestvo. Začne se kot asfaltna kolesarska cesta, ki pa že na prvem križišču zavije desno, mi pa nadaljujejo naravnost na makadam. Na naslednjem križišču se ta razcepi v dve gozdni cesti. Izberemo desno. Ta nas pripelje do travnika s tablo TNP in predstavitvijo oglarjenja. S travnika vodita dve poti k Martuljkovima slapoma, obe označeni s številko 6. Leva ob potoku je že najmanj poldrugo leto zaprta, desna je speljana više po gozdu. Krenemo torej v gozd in se držimo kažipotov za brunarico Pri Ingotu na planini Jasenje. Gremo mimo razgledišča na dolino in odcepa k Spodnjemu Martuljkovemu slapu. Po tri četrt ure hoje po zdelanem kolovozu se malo pred Ingotom v desno odcepi steza Pod Špik. Ta pripelje na nov kolovoz in po njem levo čez potoček in mimo velike skale z napisom Pod Špik 1 h. Ko naredi kolovoz oster desni ovinek, krenemo levo na stezo, ki nas hitro pripelje do široke suhe hudourniške struge. Zavijemo ob njej navzgor mimo balvana z markacijo. 15 minut više strugo prečkamo. Nadaljujemo skozi gozd, prestopimo še manjšo hudourniško strugo ter se kmalu znajdemo pred skromnim studenčkom. Tu so se pojavile prve zaplate snega. Pot postaja vedno bolj strma. Malo nad studenčkom je nerazgledna klopca, ko se gozd zredči, pa še ena s prav imenitnim pogledom na dolino in karavanško verigo od Vošce do Trupejevega poldneva. Nad njo stopimo iz gozda v prodnat svet, v katerem so to nedeljo markacije izginile pod snegom. Treba je desno ob robu gozda. Ko pot spet zavije med macesne, v minuti ali dveh stopimo pred ličen bivak Pod Špikom, ki so ga za plezalce postavili na poraslem gričku ob krnici Pod Srcem. Zaklenjen je, lahko pa se vpišete v vpisno knjigo in si odtisnete žig.

Čeprav je bilo še zgodaj, sem s tekom pomalical. Ker je bilo naokrog kakih 15–20 cm snega, sem si nataknil gamaše in se spustil v krnico. V njej se človek hitro zave svoje majhnosti. Okrog njega namreč kar kipijo martuljški dvatisočaki; od leve proti desni: Na pečeh, Mala Martuljška Ponca, Špik, Frdamane police, Vrh nad Rudo, Rušica in Rigljica (no, za slednji dve se hribovci še niso dokončno zmenili, katera je katera). Med njimi je seveda najbolj veličasten piramidasti Špik, ki s te strani kaže svojo 900 m visoko severno steno. Prva sta jo 6. 9. 1926 preplezala Mira Marko Debelak in Stanko Tominšek in zanjo porabila kar 31 ur. V spodnjem delu stene je lepo razpoznavna skalna “luska” v obliki srca. Od tod njeno ime in ime krnice pod njo, nekateri pa ji raje rečejo Zelena glava, ker jo na vrhu od preostale stene razločuje zelen rob z macesni. Nisem si mogel kaj, da se ne bi povzpel po krnici do mogočne stene in jo pobožno potipal.

Do kolovoza proti Ingotu sem se vrnil po isti poti, kot sem se povzpel. Na stičišču poti sem zavil desno proti planini, a že na začetku Jasenja spet skrenil v levo na drug, neoznačen kolovoz. Sklenil sem namreč, da poiščem pot v dolino po desnem bregu Martuljka, ki me draži že nekaj časa. Pot se najprej vzpne do skoraj pravljične Lipovčeve koče. Mimo nje odvijuga proti severovzhodu do jase Na peči, kjer stoji spomenik alpinistu, sploh mnogostranskemu športniku in partizanu Miranu Cizlju. Ob spomeniku je klopca, s katere se lepo vidi dobršen del Gozda Martuljka. Desno od njiju je škrbina, iz katere je napeljana jeklenica. Pod škrbino je skoraj prepadna grapa, spodaj pa je opaziti sledove steze. A kako naj človek pride tja dol? Takrat sem na levi zagledal še drugo jeklenico, ki planincu pomaga na začetek dobro uhojene steze navzdol po skalah ob grapi. Spust je zelo strm, a tako spretno speljan, da sestop ni pretežak. Na koncu je v pomoč lesena lestev. Vendar pod skalami nevarnosti še ni čisto konec. Grapa se nadaljuje v peščeno strmino, na kateri lahko človek kaj hitro zdrsne. Nekateri očitno nadaljujejo navzdol kar po pesku, a bolj priporočljivo se je v dveh ključih vrniti levo v gozd, kjer druga pot vodi prav tako v dno grape. Ob njenem vznožju se začne širok kolovoz, ki teče malce odmaknjen v desno ob Martuljku. Ko se izteče na prečno gozdno cesto, je treba levo nanjo in prečkati Martuljek. Avti preprosto zapeljejo čez potok, pohodnikom pa je v bližini v pomoč nekaj debel, položenih čez vodo. V civilizacijo se vrnemo pri hiši Zgornje Rute 5, od katere je le še nekaj korakov do parkirišča.

Tako se je imel Jani tiste dobre tri ure gor in slabo poltretjo dol. Zdaj ko sem v Gorniški poti iz Planice na Pokljuko PP prebrala, da "/m/orda upravičeno pravijo, da je Pod Srce najlepši kraj na svetu", in ker ta vodniček omenja "pravi čar planinske flore", Jani najbrž ne bo imel miru, dokler me ne bo peljal tja – seveda ko bo moja noga spet zdrava in ko bo čas za cvetje. Drugače pa pravi, da je ta krnica precej podobna tisti Za Akom.