Pretekli teden je imel Jani prosto sredo. Vremenska napoved je bila obetavna, zato se je odločil za skok v hribe. Izbral si je v eno turico povezana Maloško/Mallestiger in Trupejevo poldne/Techantinger Mittagskogel. Ker sva se na oba že povzpela iz Srednjega Vrha, je šel tokrat preverit eno od dveh avstrijskih poti – od Baumgartnerhofa. Že navsezgodaj so ga ujezili cestarji. Karavanški predor je bil namreč zaradi vzdrževalnih del za pol ure zaprt. Ker ni bil voljan čakati in še plačati, je zavil z avtoceste in se v Avstrijo odpeljal čez Korensko sedlo/Wurzenpass. V najin "arhiv" je prispeval tale zapis:
S Korenskega sedla se spustimo v Ziljsko dolino in se po njej odpeljemo proti vzhodu do Bekštajna/Finkensteina. V njem je
treba biti pozoren na kažipot Baumgartnerhof, ki nas usmeri desno na zelo ozko cesto. Kažipoti nas usmerjajo tudi naprej, cesta pa je ves čas ozka in, čeprav asfaltna, hudo vegasta. Baumgartnerhof je kar velik penzion na razgledni terasi, ki ga je iz nekdanje kmetije Bukovnik uredil Hubert Baumgartner. Čeprav sami oglašujejo, da imajo vse leto odprto, je bilo gostišče (trenutno?) zaprto. Nasproti je urejeno parkirišče, kjer lahko svoje avte brez skrbi pustijo tudi pohodniki.
S parkirišča se usmerimo po kažipotih za markirano pot 283, imenovano po koroškem plebiscitu tudi 10. Oktoberweg, in se povzpnemo po stopnicah skozi kamniti vhod v Druiden-Land. Onstran vhoda se gre levo proti slapovom in zavarovani plezalni poti skozi sotesko Potoka Ročica/Rotschitzabach, mi pa nadaljujemo naravnost skozi gozd na travnik z manjšim mučiščem Baumgartner Höhe. Smučišče premagamo po skrajnem levem robu in se spet znajdemo na kolovozu v gozdu. Ko ta po 20 minutah zavije proti Ročici, se poslovimo od njega in krenemo desno na dobro vidno stezico. Ta nas pripelje na gozdno cesto. Zavijemo levo nanjo, a jo že po slabih 100 m, ko naredi oster ovinek v desno, zapustimo v nasprotno smer. 10 minut više naletimo na še zadnji, tokrat neoznačen odcep k Ročici, katere šum slišimo na levi. Nekaj njenih skromnejših slapičev lahko
občudujemo malce više z lepo urejenega razgledišča Gamsstand. Meni je razgled kvarila megla, ko se je za hipec razkadila, pa sem čisto na vrhu zagledal celo križ na Kresišču/Schwarzkoglu. Vzpon nadaljujemo v ključih skozi gozd, kjer je v debeli listni odeji stezi teže slediti. Bolj očitna spet postane, ko doseže studenček ter se nadaljuje ob in po njegovi strugi, zaradi česar je seveda marsikje mokra, blatna in spolzka. Studenec je na dveh mestih zajet. Za planinsko oko bolj lično je zgornje zajetje. Njegova lokacija je verjetno izbrana upoštevaje nekdanjo obmejno stražarnico oziroma sedanjo lovsko Panier-Hütte, ki jo pot obide 10 minut više. Gozd postane iglast in se zredči. Malo nad kočo se steza zelo približa robu peščenega prepada. Z njega prvič zagledamo mogočni Dobrač/Dobratsch in križ na tako imenovanem 
Maloškem poldnevu. Vendar je treba biti pri razgledovanju pazljiv, saj je rob nevarno spodjeden. Pot se nato odmakne od njega v levo, vodi mimo ostankov še enega lesenega objekta in nas v dobrih 20 minutah pripelje do Mitzl-Moitzl-Hütte. Lesena hiška stoji na travnati uravnavi. Je v zasebni lasti in zato večinoma zaprta, tako da planinci od nje nimajo posebne koristi. Samo 10 minut nad njo se skozi zagruščen žleb vzpnemo na sedlo Panierschartl, kjer pri mejnem kamnu XXVI/352 dosežemo slovensko ozemlje. Levo od sedla se dviguje Kresišče in desno Maloško poldne. Naravnost navzdol se spustimo na planino Grajšico.
Če hočemo na Maloško poldne, moramo torej desno. Čeprav na sedlu markacije izginejo, je steza razločna in vodi po grebenu od mejnega kamna do mejnega kamna. V 20 minutah smo pri kamnu XXVII/1 na zidanem podstavku in s tem na vrhu (1823/28 m). Kako preprosto, midva pa sva ga pred dvema letoma tako iskala. Seveda je drugo vprašanje, kako človek ve, da je na vrhu, saj tega ne izdaja noben znak. Se pa tu spet pojavi avstrijska markacija, ki nas vabi naravnost proti severu na razbit skalnat greben, ki leži v celoti na avstrijskem ozemlju. V 5 minutah smo na razcepu: levo navzdol pot 684 k Iljču/Illitschu in desno navzgor na Gipfel. 
Seveda hočemo na vrh, za kar potrebujemo nadaljnjih 5 minut. Pot je strma in deloma zračna, a se lahko na najbolj problematičnem delu oprimemo jeklenice. Na vrhu sta trimetrski lesen križ in vpisni zvezek. Napis na križu razglaša, da smo šele zdaj na Maloškem poldnevu. A v resnici je to le njegova grebenska rama O(j)stra peč/Nordgipfel (1801 m). Avstrijcem se očitno zdi pravi vrh Maloškega poldneva premalo ugleden, ne moti pa jih, da je ta skalna ostrica skoraj 30 m nižja.
Vrnemo se na pravi vrh in zavijemo desno naprej na nemarkirano graničarsko pot. Sestop po jugozahodnem pobočju je zahtevnejši, kot je bil vzpon po drugi strani. Teren je namreč bolj strm in pot zoprno sipka. Posebej nadležna je krušljiva strmina pod mejnim kamnom XXVII/10. Najbolj varno se je je lotiti v levo skozi ruševje. Na srečo smo na bolj zanesljivih tleh že v 15 minutah, ko se pot zravna na sedelcu med Grajšico in Staro planino. Slednjo prečkamo po desni strani, je pa v travi stezi seveda teže slediti. Skoraj po ravnem prečimo južno pobočje Ojstrega vrha in se hitro bližamo Belim pečem, ki s te strani jasno razkrijejo, kako so dobile svoje ime. Pol ure po sestopu z Maloškega poldneva prispemo na novo sedlo, tokrat med Belimi pečmi in Trupejevim poldnevom. Proti zahodu vodita s sedla dve poti: zgornja na vrh Trupejevega poldneva in spodnja pod njim na Blekovo planino/Blekowaalm. Zamikala me je spodnja, po kateri še nisem hodil. Steza je v dobrem stanju, če odmislim veje ruševja, ki na več mestih visijo čeznjo. Glede na to, da preči precej strme travnike nad Železnico, bi bilo zaradi varnosti koristno, če bi jih kdo obžagal. Kakorkoli, v 20 minutah Trupejevo poldne obhodimo. Onstran njega so me presenetili novi kažipoti: nazaj navzgor Trupejevo poldne, naprej Blekova planina in levo navzdol 
Železnica. Pozornost mi je zbudil slednji. Iz vodnika vem za bližnjico, ki vodi od lovske koče v Železnici na zahodni greben pod Trupejevim poldnevom, a doslej njenega začetka še nisem našel. No, tu je očitno njen konec. Prav pri kažipotu ga nisem odkril, nekaj deset metrov nazaj pa le. Kaže, da se bo treba na ta konec še vrniti. Ta del grebena se imenuje Znotranice. Od omenjenega križišča moramo še premagati strm žlebič, potem pa se le še sprehodimo na Blekovo planino.
Tam sem pogledal na uro in obšlo me je nelagodje. Ko sem ugotovil, da v nahrbtniku nimam čelne svetilke, se je tesnoba še povečala. Prav na hitro sem pomalical. Načrtoval sem, da bi se ob povratku povzpel še na Trupejevo poldne in Ojstri vrh, a sem zaradi okoliščin to misel opustil. Treba bo nazaj po isti poti. Čeprav je bilo nebo jasno in luna polna, sem pohitel in skoraj pritekel do avta, preden se je stemnilo. Domov sem se vendarle odpeljal skozi Karavanški predor in plačal čakanje pred njim.
Janiju se je zdelo vredno opisati v dnevniku le vzpon na Maloško poldne (2 uri in 20 minut + 20 minut na Ostro peč in nazaj), preostalo "tavanje" pa ne, češ, kateri norec bo pa takole kolovratil po hribih. Jaz bi že – tako sva že dva! No, mogoče je le še kdo, ki mu v Karavankah manjka prav ta odsek, tako kot nama, in bi ga rad povezal z drugimi v celoto, je pametnejši (?) odnehal (od Maloškega poldneva do Blekove planine poldrugo uro, nazaj k avtu 2 uri in 45 minut).
S Korenskega sedla se spustimo v Ziljsko dolino in se po njej odpeljemo proti vzhodu do Bekštajna/Finkensteina. V njem je
treba biti pozoren na kažipot Baumgartnerhof, ki nas usmeri desno na zelo ozko cesto. Kažipoti nas usmerjajo tudi naprej, cesta pa je ves čas ozka in, čeprav asfaltna, hudo vegasta. Baumgartnerhof je kar velik penzion na razgledni terasi, ki ga je iz nekdanje kmetije Bukovnik uredil Hubert Baumgartner. Čeprav sami oglašujejo, da imajo vse leto odprto, je bilo gostišče (trenutno?) zaprto. Nasproti je urejeno parkirišče, kjer lahko svoje avte brez skrbi pustijo tudi pohodniki.S parkirišča se usmerimo po kažipotih za markirano pot 283, imenovano po koroškem plebiscitu tudi 10. Oktoberweg, in se povzpnemo po stopnicah skozi kamniti vhod v Druiden-Land. Onstran vhoda se gre levo proti slapovom in zavarovani plezalni poti skozi sotesko Potoka Ročica/Rotschitzabach, mi pa nadaljujemo naravnost skozi gozd na travnik z manjšim mučiščem Baumgartner Höhe. Smučišče premagamo po skrajnem levem robu in se spet znajdemo na kolovozu v gozdu. Ko ta po 20 minutah zavije proti Ročici, se poslovimo od njega in krenemo desno na dobro vidno stezico. Ta nas pripelje na gozdno cesto. Zavijemo levo nanjo, a jo že po slabih 100 m, ko naredi oster ovinek v desno, zapustimo v nasprotno smer. 10 minut više naletimo na še zadnji, tokrat neoznačen odcep k Ročici, katere šum slišimo na levi. Nekaj njenih skromnejših slapičev lahko
občudujemo malce više z lepo urejenega razgledišča Gamsstand. Meni je razgled kvarila megla, ko se je za hipec razkadila, pa sem čisto na vrhu zagledal celo križ na Kresišču/Schwarzkoglu. Vzpon nadaljujemo v ključih skozi gozd, kjer je v debeli listni odeji stezi teže slediti. Bolj očitna spet postane, ko doseže studenček ter se nadaljuje ob in po njegovi strugi, zaradi česar je seveda marsikje mokra, blatna in spolzka. Studenec je na dveh mestih zajet. Za planinsko oko bolj lično je zgornje zajetje. Njegova lokacija je verjetno izbrana upoštevaje nekdanjo obmejno stražarnico oziroma sedanjo lovsko Panier-Hütte, ki jo pot obide 10 minut više. Gozd postane iglast in se zredči. Malo nad kočo se steza zelo približa robu peščenega prepada. Z njega prvič zagledamo mogočni Dobrač/Dobratsch in križ na tako imenovanem 
Maloškem poldnevu. Vendar je treba biti pri razgledovanju pazljiv, saj je rob nevarno spodjeden. Pot se nato odmakne od njega v levo, vodi mimo ostankov še enega lesenega objekta in nas v dobrih 20 minutah pripelje do Mitzl-Moitzl-Hütte. Lesena hiška stoji na travnati uravnavi. Je v zasebni lasti in zato večinoma zaprta, tako da planinci od nje nimajo posebne koristi. Samo 10 minut nad njo se skozi zagruščen žleb vzpnemo na sedlo Panierschartl, kjer pri mejnem kamnu XXVI/352 dosežemo slovensko ozemlje. Levo od sedla se dviguje Kresišče in desno Maloško poldne. Naravnost navzdol se spustimo na planino Grajšico.
Če hočemo na Maloško poldne, moramo torej desno. Čeprav na sedlu markacije izginejo, je steza razločna in vodi po grebenu od mejnega kamna do mejnega kamna. V 20 minutah smo pri kamnu XXVII/1 na zidanem podstavku in s tem na vrhu (1823/28 m). Kako preprosto, midva pa sva ga pred dvema letoma tako iskala. Seveda je drugo vprašanje, kako človek ve, da je na vrhu, saj tega ne izdaja noben znak. Se pa tu spet pojavi avstrijska markacija, ki nas vabi naravnost proti severu na razbit skalnat greben, ki leži v celoti na avstrijskem ozemlju. V 5 minutah smo na razcepu: levo navzdol pot 684 k Iljču/Illitschu in desno navzgor na Gipfel. 
Seveda hočemo na vrh, za kar potrebujemo nadaljnjih 5 minut. Pot je strma in deloma zračna, a se lahko na najbolj problematičnem delu oprimemo jeklenice. Na vrhu sta trimetrski lesen križ in vpisni zvezek. Napis na križu razglaša, da smo šele zdaj na Maloškem poldnevu. A v resnici je to le njegova grebenska rama O(j)stra peč/Nordgipfel (1801 m). Avstrijcem se očitno zdi pravi vrh Maloškega poldneva premalo ugleden, ne moti pa jih, da je ta skalna ostrica skoraj 30 m nižja.
Vrnemo se na pravi vrh in zavijemo desno naprej na nemarkirano graničarsko pot. Sestop po jugozahodnem pobočju je zahtevnejši, kot je bil vzpon po drugi strani. Teren je namreč bolj strm in pot zoprno sipka. Posebej nadležna je krušljiva strmina pod mejnim kamnom XXVII/10. Najbolj varno se je je lotiti v levo skozi ruševje. Na srečo smo na bolj zanesljivih tleh že v 15 minutah, ko se pot zravna na sedelcu med Grajšico in Staro planino. Slednjo prečkamo po desni strani, je pa v travi stezi seveda teže slediti. Skoraj po ravnem prečimo južno pobočje Ojstrega vrha in se hitro bližamo Belim pečem, ki s te strani jasno razkrijejo, kako so dobile svoje ime. Pol ure po sestopu z Maloškega poldneva prispemo na novo sedlo, tokrat med Belimi pečmi in Trupejevim poldnevom. Proti zahodu vodita s sedla dve poti: zgornja na vrh Trupejevega poldneva in spodnja pod njim na Blekovo planino/Blekowaalm. Zamikala me je spodnja, po kateri še nisem hodil. Steza je v dobrem stanju, če odmislim veje ruševja, ki na več mestih visijo čeznjo. Glede na to, da preči precej strme travnike nad Železnico, bi bilo zaradi varnosti koristno, če bi jih kdo obžagal. Kakorkoli, v 20 minutah Trupejevo poldne obhodimo. Onstran njega so me presenetili novi kažipoti: nazaj navzgor Trupejevo poldne, naprej Blekova planina in levo navzdol 
Železnica. Pozornost mi je zbudil slednji. Iz vodnika vem za bližnjico, ki vodi od lovske koče v Železnici na zahodni greben pod Trupejevim poldnevom, a doslej njenega začetka še nisem našel. No, tu je očitno njen konec. Prav pri kažipotu ga nisem odkril, nekaj deset metrov nazaj pa le. Kaže, da se bo treba na ta konec še vrniti. Ta del grebena se imenuje Znotranice. Od omenjenega križišča moramo še premagati strm žlebič, potem pa se le še sprehodimo na Blekovo planino.Tam sem pogledal na uro in obšlo me je nelagodje. Ko sem ugotovil, da v nahrbtniku nimam čelne svetilke, se je tesnoba še povečala. Prav na hitro sem pomalical. Načrtoval sem, da bi se ob povratku povzpel še na Trupejevo poldne in Ojstri vrh, a sem zaradi okoliščin to misel opustil. Treba bo nazaj po isti poti. Čeprav je bilo nebo jasno in luna polna, sem pohitel in skoraj pritekel do avta, preden se je stemnilo. Domov sem se vendarle odpeljal skozi Karavanški predor in plačal čakanje pred njim.
Janiju se je zdelo vredno opisati v dnevniku le vzpon na Maloško poldne (2 uri in 20 minut + 20 minut na Ostro peč in nazaj), preostalo "tavanje" pa ne, češ, kateri norec bo pa takole kolovratil po hribih. Jaz bi že – tako sva že dva! No, mogoče je le še kdo, ki mu v Karavankah manjka prav ta odsek, tako kot nama, in bi ga rad povezal z drugimi v celoto, je pametnejši (?) odnehal (od Maloškega poldneva do Blekove planine poldrugo uro, nazaj k avtu 2 uri in 45 minut).
Ni komentarjev:
Objavite komentar