Ali grem lahko sama na Rašico in se ne izgubim?

Prejšnji konec tedna je bil Jani v službi, jaz pa sem sklenila preizkusiti svoj gleženj na krajšem pohodu. Odpeljala sem se v bližnji Mengeš na parkirišče nad Oranžerijo. Na prvem levem ovinku kar strme asfaltne ceste na Gobavico se odcepi v desno steza mimo križa k Staremu gradu na Ogrinovem. Čeprav je bil mrzel dan in je bil gozd že popolnoma jesenski, je cvetelo še precej ciklam. Ostanek Mengovega gradu je majhen, a obnovljen. Poleg je 23. postaja trimske steze; ker sem hodila po njej v "napačno" smer, seveda nisem videla oznak – morala sem se dobesedno ozirati za njimi. Tu in tam je tudi kaka obledela Knafelčeva markacija. Nekatera drevesa ob stezi imajo tablice s slovenskimi in latinskimi imeni. Ko sem prišla iz gozda, sem prečkala cesto in se nad kapelico povzpela na markirano pot. Pripeljala me je k Mengeški koči na Gobavici (435 m).

Ker je bilo 20 minut celo zame premalo, sem se odločila nadaljevati na Rašico. Kažipot vabi za (pravzaprav pred) kočo po bregu navzdol. Markacij je skorajda preveč, a ker moram zaradi gležnja pazljivo gledati pod noge, so mi vsakovrstne oznake prišle prav: tudi če sem jih nekaj prezrla, jih je še vedno ostalo dovolj. Čez Marin hrib in Magarovnik, ki sta premalo pomembna, da bi bila označena (poznam ju z zemljevida Komendske planinske poti), in še naprej je šlo gor in dol, deloma tudi po Homško-rašiški poti. Za nekoliko večjim vzponom po dobre pol ure se svet zravna in tam se začne grebenska pot (ne vem, s čim si je prislužila to oznako). Tam je tudi prvi odcep levo na Dobeno. Drugi po kakih 20 minutah je viden samo iz nasprotne smeri. Čeprav pot ni razgledna, je hoditi po jesenskem gozdu s šumečim listjem pod nogami in sončnimi žarki, ki se zlahka pretikajo skozi ogolele veje, nad glavo neznansko prijetno. Ko sem se že bala, da sem se izgubila (sicer sem imela s seboj svoj stari popis poti, ampak zaradi gležnja mi je šlo bolj počasi, zato se časi seveda niso ujemali), sem se končno spustila na gozdno cesto (pri tem so mi skoraj bolj pomagale rumene črte, menda oznake LD Vodice, kot nekam razredčeni knafelčki), za kratek čas zavila levo po njej, nato pa jo zapustila v desno. Mimo z belo puščico označenega odcepa v levo, za katerega ne vem, kam vodi, sem zakoračila med praprotjo čez poseko in kmalu dosegla prečno pot. Presenetilo me je, da je bilo treba kar hitro z nje levo navzdol; podrto drevo preprečuje nadaljevanje v smer, ki se je vsaj meni zdela bolj logična (ampak to ne pomeni dosti in to ve tudi Jani, zato me je ravno tam nekje poklical po telefonu, da se je prepričal, ali se (še) nisem izgubila). Med naslednjimi kažipoti je že bil Stolp Rašica (in tretjič Dobeno) in v 5 minutah sem stala na Vrhu Staneta Kosca (641 m).

Čeprav sem bila vso pot sama, je bil zgoraj kar precejšen promet. Sede na klopci sem poslušala pogovor mlajšega para. "A taka je Rašica? Nisem si je predstavljala tako. Ali ni Rašica tudi neka znamka? Za cunje?" Mladenič, ki je tik pred tem razlagal, kako se zadnjič po devetih urah hoje ni mogel premakniti niti dva centimetra (!) več, je odkimal: "Nisem še slišal." Počutila sem se kot kaka veteranka. Vsaj v dveh pogledih in v obeh zadovoljna s seboj, ne z mladino. Razgleda ni bilo posebnega, preveč mrčasto ozračje je bilo, sonce pa je kljub temu napravilo vrh prav prijeten.

Vrniti sem se namenila malo drugače: pri tretjem (zdaj prvem) odcepu zaviti proti Dobenu. Prepričana, da sem se z vrha spustila prav tam, kjer sem prišla gor, sem za prvo markacijo kar nekaj časa iskala naslednjo, pa je nisem našla. Pot se mi zaradi suhega listja že med vzpenjanjem ni zdela posebno razločna, a gor je šlo lahko, saj sem nad seboj videla vrh. Ko me je že zaskrbelo, da se bom izgubila, sem z leve zaslišala glasove. Šla sem za njimi in se znašla na široki poti, ki vodi iz Povodja; po njej se je vzpenjala prava procesija hodcev in kolesarjev. Vrnila sem se, bolj desno pod vrhom vendarle našla svoje markacije in zavila desno proti Dobenu. Od tam je bilo vse tako, kakor naj bi bilo: na razcepu (desno na skali Z. Dobeno, levo na drevesu M. koča) sem zavila levo. Usmerjali so me tudi beli trikotniki v vlogi puščic. Ta pot je nekoliko manj udobna kot pot vzpona (na strmejših delih je več skal in korenin), označena pa je enako dobro, le na enem mestu je zaradi sečnje precej zametana in kjer so si pohodniki utrli pot, ni markacij (čisto kratek odsek). Ker ni bilo Janija, da bi mi povedal, kolikokrat sem že fotografirala mušnice, se jim nisem mogla upreti. Mimo več dobro označenih "križišč" sem prišla do množice puščic v levo, ki opozarjajo na v hrib vsekano pot proti Mengeški koči, in v kaki uri sem bila spet pri avtu. Gleženj se je po skoraj petih urah nekoliko pritoževal, splošno razpoloženje pa je bilo odlično.

In odgovor na vprašanje iz naslova? Lahko! Toda čeprav se mi nazaj grede ni "posrečilo" izgubiti in mi je moj stari popis poti prišel zelo prav (oboje navzkriž z Janijevimi pričakovanji), je v dvoje vendarle lepše. Pa ne samo zaradi orientacije.