Poleti sva se z Janijem skušala povzpeti na Vremščico iz Selc, a sva v nalivu premočena do kože odnehala na južnih pobočjih Osojnice. Janija je še vedno mikala pot od Osojnice do Vremščice. Nekateri te dni uživajo krompirjeve počitnice, on pa je v soboto komaj našel pol dneva za kratek skok v hribe. A čeprav je (Velika) Vremščica skromen cilj (1027 m), mu je (spet) ni uspelo doseči. Takole je bilo:
Sklenil sem nadaljevati, kjer sva takrat končala, in sem se zato odpeljal do kamnoloma, ki mu domačini pravijo Avscov preht. Izziv mi je bilo že najti vozno pot do izhodišča. Za to sem moral seveda v Pivko in sredi mesta poiskati Pot na Orlek, ki vodi k župni cerkvi sv. Petra in naprej v hrib. Kmalu za cerkvijo se asfaltna cesta spremeni v dobro gozdno. Teče pod daljnovodom; na prvem razcepu je treba desno, na drugem (s klopco pod drevesom) levo in na tretjem spet desno navzgor. Celotna pot od Pivke je dolga približno 5 km. Čeprav je Avscov preht ena od postaj kalške Kamnoseške učne poti, boste kažipote na omenjenih križiščih zaman iskali.
Od kamnoloma krenemo naprej po gozdni cesti. Na izletniški karti Notranjski kras je napačno vrisano, da se pri kamnolomu konča. Že po dobrih 100 m naletimo na desni na priključek poti z Osojnice in tam zagledamo tudi prvi kažipot za Vremščico. Kažipoti, kar jih je, so novi in lično izdelani, na lesenih rogovilah in z zaščitno strešico. Zlagoma se spuščamo po cesti 10 minut, potem pa moramo paziti na nov kažipot, ki nas usmeri levo v gozd. Steza nas hitro pripelje na majhno jaso, za njo zavijemo levo na zaraščen kolovoz, po njem na večjo jaso, tik pred njenim koncem pa krenemo s kolovoza desno in čez podrt suhozid prikorakamo na novo gozdno cesto. Zavijemo desno, a že po 100 m moramo levo na kolovoz, ki nas v 10 minutah pripelje spet na gozdno cesto. Desno po njej smo hitro na pravi makadamski prometnici, v težko preglednem
klobčiču tamkajšnjih cest najširšo in najbolje vzdrževano. Naša pot vodi levo po njej, po 10 minutah pa nas povabi v desno kažipot, ki kaže na protipožarni intervencijski kolovoz št. 14P. Za kraški svet je to seveda pričakovana infrastruktura, a jaz nanjo doslej še nisem naletel. Tu se začne del poti, kjer moramo biti na oznake posebej pazljivi. Najprej velja to za puščico, ki nas že čez minuto ali dve pošlje levo na slabo uhojeno potko. Zdi se, da je bil v “boljših časih” to kolovoz, a je zdaj tako zaraščen, da mu je še steza težko reči. Po njem se blago dvigujemo kakih 
15 minut, dokler nam koraka ne ustavi gruča mladih drevesc z markacijama ter puščicama levo in navzdol. Oznake je treba razumeti prav in res zaviti ostro levo. Po samo nekaj korakih stojimo spet na gozdni cesti, ki dela tukaj velik levi ovinek. Gremo desno nanjo. Če smo pozorni, lahko čez čas na desni opazimo plitvo, a široko kotanjo. Vredno se je spustiti vanjo, saj je polna tudi več metrov visokih lučnikov. Nekateri med njimi so lepo cveteli celo konec oktobra. Naprej cesta pripelje na velik travnik, na redko posejan z lepimi bori. Na koncu travnika je razcep in nobene oznake. Pravi je desni krak, ki se začne po nekaj deset metrih spuščati. Spust po cesti je kar dolg. Če bi sledil načrtovani trasi, bi moral čez 15 minut zaviti levo na kolovoz, a jaz sem v naglici puščice na skali desno ob cesti spregledal in nadaljeval kar po cesti. Po kakih 10 minutah sem se spet znašel v 
civilizaciji – v vasi Volče pri hiši št. 14A. Zdi se mi, da je bila moja pot občutno krajša od markirane.
Volče so skromna notranjska vasica. Na drugi strani naselja stoji preprost kamnit spomenik, ki opominja na zločin iz aprila 1943, ko je okupator vas požgal. Domači fantič, s katerim sem se zapletel v pogovor, mi je zatrdil, da iz vasi do vrha Vremščice ni več kot uro hoda. Ker se mi je mudilo, sem mu rade volje verjel in zakoračil po cesti iz vasi proti jugu. Do glavne ceste skozi Košansko dolino mora biti kakega 1,5 km ali 20 minut trdega asfalta. Ob križišču z glavno cesto je veliko parkirišče za pohodnike, ki se želijo povzpeti na Vremščico po Slovenski planinski poti.
S tamkajšnjih kažipotov sem tudi izvedel bolj realistične čase pohodov: 1.30 h Vremščica, 2.40 h Osojnica in 4 h Kalec. Čeprav bližnji prometni znak jasno prepoveduje parkiranje na helidromu, je stalo na njem vse polno avtov italijanske registracije. Vendar sem bil še bolj razočaran zaradi spoznanja, da mi je spet zmanjkalo časa za vzpon na Vremščico s tega konca. Krenil sem še malo navzgor, da sem ugotovil, da je pot primerno mehka tudi za Mojčin okrevajoči gleženj, potem pa obrnil proti avtu. Očitno bo Vremščica počakala na najino skupno turo.
Vrnil sem se po isti poti, le da sem tokrat v Volčah sledil markacijam in vas zapustil na vzhodnem robu pri hiši št. 22. Odsek do gozdne ceste, po kateri sem prišel, ni ravno zgledno označen, a na vseh razcepih, kjer ne veste, kam, zavijte levo. Če se ne motim, so take orientacijske uganke tri.
Od Avscovega prehta do parkirišča pod Vremščico in nazaj po dobri dve uri pa še tri na vrh in nazaj – ne, več kot sedem ur bi bilo zame še preveč. Tistih (dobrih) treh od helidroma do vrha in spet dol se pa že prav veselim!
Sklenil sem nadaljevati, kjer sva takrat končala, in sem se zato odpeljal do kamnoloma, ki mu domačini pravijo Avscov preht. Izziv mi je bilo že najti vozno pot do izhodišča. Za to sem moral seveda v Pivko in sredi mesta poiskati Pot na Orlek, ki vodi k župni cerkvi sv. Petra in naprej v hrib. Kmalu za cerkvijo se asfaltna cesta spremeni v dobro gozdno. Teče pod daljnovodom; na prvem razcepu je treba desno, na drugem (s klopco pod drevesom) levo in na tretjem spet desno navzgor. Celotna pot od Pivke je dolga približno 5 km. Čeprav je Avscov preht ena od postaj kalške Kamnoseške učne poti, boste kažipote na omenjenih križiščih zaman iskali.Od kamnoloma krenemo naprej po gozdni cesti. Na izletniški karti Notranjski kras je napačno vrisano, da se pri kamnolomu konča. Že po dobrih 100 m naletimo na desni na priključek poti z Osojnice in tam zagledamo tudi prvi kažipot za Vremščico. Kažipoti, kar jih je, so novi in lično izdelani, na lesenih rogovilah in z zaščitno strešico. Zlagoma se spuščamo po cesti 10 minut, potem pa moramo paziti na nov kažipot, ki nas usmeri levo v gozd. Steza nas hitro pripelje na majhno jaso, za njo zavijemo levo na zaraščen kolovoz, po njem na večjo jaso, tik pred njenim koncem pa krenemo s kolovoza desno in čez podrt suhozid prikorakamo na novo gozdno cesto. Zavijemo desno, a že po 100 m moramo levo na kolovoz, ki nas v 10 minutah pripelje spet na gozdno cesto. Desno po njej smo hitro na pravi makadamski prometnici, v težko preglednem
klobčiču tamkajšnjih cest najširšo in najbolje vzdrževano. Naša pot vodi levo po njej, po 10 minutah pa nas povabi v desno kažipot, ki kaže na protipožarni intervencijski kolovoz št. 14P. Za kraški svet je to seveda pričakovana infrastruktura, a jaz nanjo doslej še nisem naletel. Tu se začne del poti, kjer moramo biti na oznake posebej pazljivi. Najprej velja to za puščico, ki nas že čez minuto ali dve pošlje levo na slabo uhojeno potko. Zdi se, da je bil v “boljših časih” to kolovoz, a je zdaj tako zaraščen, da mu je še steza težko reči. Po njem se blago dvigujemo kakih 
15 minut, dokler nam koraka ne ustavi gruča mladih drevesc z markacijama ter puščicama levo in navzdol. Oznake je treba razumeti prav in res zaviti ostro levo. Po samo nekaj korakih stojimo spet na gozdni cesti, ki dela tukaj velik levi ovinek. Gremo desno nanjo. Če smo pozorni, lahko čez čas na desni opazimo plitvo, a široko kotanjo. Vredno se je spustiti vanjo, saj je polna tudi več metrov visokih lučnikov. Nekateri med njimi so lepo cveteli celo konec oktobra. Naprej cesta pripelje na velik travnik, na redko posejan z lepimi bori. Na koncu travnika je razcep in nobene oznake. Pravi je desni krak, ki se začne po nekaj deset metrih spuščati. Spust po cesti je kar dolg. Če bi sledil načrtovani trasi, bi moral čez 15 minut zaviti levo na kolovoz, a jaz sem v naglici puščice na skali desno ob cesti spregledal in nadaljeval kar po cesti. Po kakih 10 minutah sem se spet znašel v 
civilizaciji – v vasi Volče pri hiši št. 14A. Zdi se mi, da je bila moja pot občutno krajša od markirane.Volče so skromna notranjska vasica. Na drugi strani naselja stoji preprost kamnit spomenik, ki opominja na zločin iz aprila 1943, ko je okupator vas požgal. Domači fantič, s katerim sem se zapletel v pogovor, mi je zatrdil, da iz vasi do vrha Vremščice ni več kot uro hoda. Ker se mi je mudilo, sem mu rade volje verjel in zakoračil po cesti iz vasi proti jugu. Do glavne ceste skozi Košansko dolino mora biti kakega 1,5 km ali 20 minut trdega asfalta. Ob križišču z glavno cesto je veliko parkirišče za pohodnike, ki se želijo povzpeti na Vremščico po Slovenski planinski poti.
S tamkajšnjih kažipotov sem tudi izvedel bolj realistične čase pohodov: 1.30 h Vremščica, 2.40 h Osojnica in 4 h Kalec. Čeprav bližnji prometni znak jasno prepoveduje parkiranje na helidromu, je stalo na njem vse polno avtov italijanske registracije. Vendar sem bil še bolj razočaran zaradi spoznanja, da mi je spet zmanjkalo časa za vzpon na Vremščico s tega konca. Krenil sem še malo navzgor, da sem ugotovil, da je pot primerno mehka tudi za Mojčin okrevajoči gleženj, potem pa obrnil proti avtu. Očitno bo Vremščica počakala na najino skupno turo.
Vrnil sem se po isti poti, le da sem tokrat v Volčah sledil markacijam in vas zapustil na vzhodnem robu pri hiši št. 22. Odsek do gozdne ceste, po kateri sem prišel, ni ravno zgledno označen, a na vseh razcepih, kjer ne veste, kam, zavijte levo. Če se ne motim, so take orientacijske uganke tri.Od Avscovega prehta do parkirišča pod Vremščico in nazaj po dobri dve uri pa še tri na vrh in nazaj – ne, več kot sedem ur bi bilo zame še preveč. Tistih (dobrih) treh od helidroma do vrha in spet dol se pa že prav veselim!
Ni komentarjev:
Objavite komentar