Da ne bodo zamude še tam, kjer jih ni treba, bom najprej objavila že napisano Janijevo poročilo, kje sva se potepala prejšnjo nedeljo, pa povem naslednjič. V sredo je Janija vremenska napoved usmerila na Štajersko, na najvišji vrh Paškega Kozjaka Basališče (1272 m). Nanj vodi več poti, večina z zahodne strani. Pred osmimi leti sva se skupaj že povzpela iz Pake pri Velenju, tokrat pa si je izbral edini pristop z vzhodne strani – iz Vitanja. Takole piše:
Če hočemo v Vitanje, moramo štajersko avtocesto zapustiti pri izvozu Celje – Center. Najprej sledimo kažipotu za Vojnik, tam zavijemo levo proti Velenju, a le do Nove Cerkve, kjer v krožišču končno naletimo na kažipot za Vitanje. Naprej je cesta ozka in slaba, a skozi sotesko Socka tudi slikovita. Tesen med Paškim Kozjakom na zahodu in Stenico na vzhodu je izdolbla reka Hudinja. Najbolj se zoži v osrednjem delu pri Fužinah, kjer se stene nad cesto pnejo tudi 200 m visoko.
Markirana pot na Basališče se začne sredi Vitanja pri občinski stavbi, a še bolj priročno je, če se zapeljemo 0,5 km naprej v Brezen. Tam parkiramo ob cerkvici sv. Antona. Stavba iz 15. stoletja je z letos obnovljenima fasado in streho videti prav prikupna. Pred cerkvijo stoji "kozolček" s kopico kažipotov. Med njimi kažejo v levo smeri Smereška peč (na zemljevidu PZS pečina Kozjek), Vitanjska krožna pot (sv. Marjeta), Javorje in Paški Kozjak (sv. Jošt).
Krenemo torej po asfaltu mimo cerkve. Že čez 50 m naredi cesta levi ovinek in tam zavijemo desno na travnik. 100 m gremo ob potočku, potem pa desno po robu travnika h kmetiji Brezen 36. Za njo se spet znajdemo na cesti, jo prečkamo ter sledimo
kažipotoma za Paški Kozjak in Basališče navzgor v gozd. Steza postane hitro strma in zdaj v pozni jeseni na debelo zasuta z listjem. Čez pol ure zagledamo pred seboj mogočno skalo in ko se ji približamo, lahko na njej opazimo prijazno vabilo na razgledišče 30 m levo naprej. To je Smereška peč (685 m), na kateri stoji že malce polomljena klopca ter s katere je res lep razgled na Vitanje in okolico. Samo 150 m više stopimo na križišče asfaltnih cest pod kmetijo Strmčnik. Tam nas pozdravi nov "kozolček" s kažipoti, med njimi v desno proti Strmčniku, lovski koči, Javorju, Paškemu Kozjaku in Lopanovim planjam. Pod kmetijo stoji tudi zanimiva, čeprav že rahlo oguljena kapelica. Desno od kmetije zapustimo asfalt in se vzpnemo po kolovozu spet v gozd. V bistvu po bližnjicah sledimo trasi asfaltne ceste, ki se dviga do samotnih kmetij na tej strani Paškega Kozjaka. Za Strmčnikom prečkamo cesto še trikrat. Tretjič moramo kakih 70 m desno po njej, preden zavijemo k zadnji 
kmetiji, nekdaj Verzelak, danes pa očitno počitniški hišici Brezen 28b. Obhodimo jo po desni in zakoračimo na kratek, a najbolj strm odsek poti do Basališča. V manj kot pol ure pridemo na uravnavo z lovsko kočo Javorje. To je vsekakor pravi kraj za oddih. Vzpon nadaljujemo desno od koče po široki poti, speljani po grebenu. Zemljevid PZS napoveduje, da bomo kmalu prišli na vrh Javorja, a se to ne zgodi. Pod vrhom nas namreč kažipot usmeri levo ter nas čez 100 m pripelje na jaso z veliko lovsko prežo in – kot kažejo številni primeri – neizbežno krmilnico. Ja, tukaj so gospodarji lovci. Vrh torej obidemo po levi. Še bolj levo pod seboj lahko opazimo gozdno cesto. Krajši čas hodimo vzporedno z njo, potem pa se ji naša steza pridruži. 200 m više se na sedlu med Basališčem in Javorjem konča. Sedlo je večja uravnava, kjer spet "kraljuje" lovska preža. Zapustimo jo po kolovozu v levo, s katerega se čez nekaj deset metrov odcepi steza še bolj levo. Po njej smo v 10 minutah na Basališču.
Vrh je žal skoraj brez razgleda. Je pa na njem mogoče pomalicati na zasilni klopci, se vpisati v planinsko knjižico (ta je seveda zaščitena v skrinjici) in si odtisniti žig. Tako kot pred osmimi leti se je tudi tokrat izkazal za sila prepišnega.
Vrnil sem se po isti poti. Na majhno stranpot sem skočil le s sedla med Basališčem in Javorjem. Zanimalo me je namreč, ali je planotasti vrh Javorja (1244/52 m) kakorkoli označen. Nanj ni poti, za lomastenje po brezpotju pa sem potreboval le 10 minut v obe smeri. In še odkritje: vrh ni označen.
Čeprav se pot ne ujema povsem niti z vodnikom, kaj šele z zemljevidom PZS, pohodnik nima težav z orientacijo. Je namreč zgledno markirana, kar pa ni presenetljivo, če vemo, da PD Vitanje na bližnji O(j)strici vsako tretjo nedeljo v maju pripravi srečanje, ki se ga udeleži tudi po 1500 planincev.
To je bil precej kratek pohod: slabi dve uri gor in poldrugo dol. Ko se mi je z vrha oglasil po telefonu, sem se v službi ubadala z računovodsko znanostjo sicer lepo na toplem, a v pusti Ljubljani. Ko bom v pokoju ...
Če hočemo v Vitanje, moramo štajersko avtocesto zapustiti pri izvozu Celje – Center. Najprej sledimo kažipotu za Vojnik, tam zavijemo levo proti Velenju, a le do Nove Cerkve, kjer v krožišču končno naletimo na kažipot za Vitanje. Naprej je cesta ozka in slaba, a skozi sotesko Socka tudi slikovita. Tesen med Paškim Kozjakom na zahodu in Stenico na vzhodu je izdolbla reka Hudinja. Najbolj se zoži v osrednjem delu pri Fužinah, kjer se stene nad cesto pnejo tudi 200 m visoko.
Markirana pot na Basališče se začne sredi Vitanja pri občinski stavbi, a še bolj priročno je, če se zapeljemo 0,5 km naprej v Brezen. Tam parkiramo ob cerkvici sv. Antona. Stavba iz 15. stoletja je z letos obnovljenima fasado in streho videti prav prikupna. Pred cerkvijo stoji "kozolček" s kopico kažipotov. Med njimi kažejo v levo smeri Smereška peč (na zemljevidu PZS pečina Kozjek), Vitanjska krožna pot (sv. Marjeta), Javorje in Paški Kozjak (sv. Jošt).Krenemo torej po asfaltu mimo cerkve. Že čez 50 m naredi cesta levi ovinek in tam zavijemo desno na travnik. 100 m gremo ob potočku, potem pa desno po robu travnika h kmetiji Brezen 36. Za njo se spet znajdemo na cesti, jo prečkamo ter sledimo
kažipotoma za Paški Kozjak in Basališče navzgor v gozd. Steza postane hitro strma in zdaj v pozni jeseni na debelo zasuta z listjem. Čez pol ure zagledamo pred seboj mogočno skalo in ko se ji približamo, lahko na njej opazimo prijazno vabilo na razgledišče 30 m levo naprej. To je Smereška peč (685 m), na kateri stoji že malce polomljena klopca ter s katere je res lep razgled na Vitanje in okolico. Samo 150 m više stopimo na križišče asfaltnih cest pod kmetijo Strmčnik. Tam nas pozdravi nov "kozolček" s kažipoti, med njimi v desno proti Strmčniku, lovski koči, Javorju, Paškemu Kozjaku in Lopanovim planjam. Pod kmetijo stoji tudi zanimiva, čeprav že rahlo oguljena kapelica. Desno od kmetije zapustimo asfalt in se vzpnemo po kolovozu spet v gozd. V bistvu po bližnjicah sledimo trasi asfaltne ceste, ki se dviga do samotnih kmetij na tej strani Paškega Kozjaka. Za Strmčnikom prečkamo cesto še trikrat. Tretjič moramo kakih 70 m desno po njej, preden zavijemo k zadnji 
kmetiji, nekdaj Verzelak, danes pa očitno počitniški hišici Brezen 28b. Obhodimo jo po desni in zakoračimo na kratek, a najbolj strm odsek poti do Basališča. V manj kot pol ure pridemo na uravnavo z lovsko kočo Javorje. To je vsekakor pravi kraj za oddih. Vzpon nadaljujemo desno od koče po široki poti, speljani po grebenu. Zemljevid PZS napoveduje, da bomo kmalu prišli na vrh Javorja, a se to ne zgodi. Pod vrhom nas namreč kažipot usmeri levo ter nas čez 100 m pripelje na jaso z veliko lovsko prežo in – kot kažejo številni primeri – neizbežno krmilnico. Ja, tukaj so gospodarji lovci. Vrh torej obidemo po levi. Še bolj levo pod seboj lahko opazimo gozdno cesto. Krajši čas hodimo vzporedno z njo, potem pa se ji naša steza pridruži. 200 m više se na sedlu med Basališčem in Javorjem konča. Sedlo je večja uravnava, kjer spet "kraljuje" lovska preža. Zapustimo jo po kolovozu v levo, s katerega se čez nekaj deset metrov odcepi steza še bolj levo. Po njej smo v 10 minutah na Basališču.
Vrh je žal skoraj brez razgleda. Je pa na njem mogoče pomalicati na zasilni klopci, se vpisati v planinsko knjižico (ta je seveda zaščitena v skrinjici) in si odtisniti žig. Tako kot pred osmimi leti se je tudi tokrat izkazal za sila prepišnega.Vrnil sem se po isti poti. Na majhno stranpot sem skočil le s sedla med Basališčem in Javorjem. Zanimalo me je namreč, ali je planotasti vrh Javorja (1244/52 m) kakorkoli označen. Nanj ni poti, za lomastenje po brezpotju pa sem potreboval le 10 minut v obe smeri. In še odkritje: vrh ni označen.
Čeprav se pot ne ujema povsem niti z vodnikom, kaj šele z zemljevidom PZS, pohodnik nima težav z orientacijo. Je namreč zgledno markirana, kar pa ni presenetljivo, če vemo, da PD Vitanje na bližnji O(j)strici vsako tretjo nedeljo v maju pripravi srečanje, ki se ga udeleži tudi po 1500 planincev.
To je bil precej kratek pohod: slabi dve uri gor in poldrugo dol. Ko se mi je z vrha oglasil po telefonu, sem se v službi ubadala z računovodsko znanostjo sicer lepo na toplem, a v pusti Ljubljani. Ko bom v pokoju ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar