Tako zelo zamujam, da to pravzaprav ni več dnevnik, a z njim imam tolikšno veselje, da ga niti v največjih časovnih in drugih stiskah nočem opustiti. Prvo soboto v decembru, na ta veseli dan kulture, sva si privoščila "dan telesne kulture" in ušla iz gorenjske vlage na vremensko prijaznejši Boč (978‒980 m). Pred mnogimi leti, ko še ni bilo tega dnevnika, sva se nanj povzpela iz Poljčan, tokrat pa iz Makol. Štajersko avtocesto sva zapustila pri izvozu Slovenska Bistrica jug, nato na treh krožiščih sledila smerokazu za Poljčane, tam pa smerokazu levo Makole. Boč naju je že pozdravljal. Za Stranskimi Makolami sva zavila desno po mostu čez Dravinjo; smer nama je kazal sv. Lenart na hribčku nad Makolami. Parkirala sva na (domnevnem) parkirišču pod njim, kjer sta naju čakali markacija in puščica proti Jelovškemu potoku (samo v vodniku Po gorah severovzhodne Slovenije piše Jelovec).
Skozi vas vodi asfaltna cesta mimo (tokrat žal praznega) štorkljinega gnezda in nekaj skulptur makolske forme vive. Na križišču sva zavila levo, nato pa sva imela na razcepu pri enem izmed kipov izbiro: markirana cesta zavije levo čez Platé, naravnost pa teče nemarkiran kolovoz čez Brveno. Izbrala sva tega. Nekaj časa je šlo po ravnem, nato pa sva se vzpenjala med vinogradi in gorcami ter dosegla asfaltno cesto pod budnim očesom ovc na tamkajšnji kmetiji. Zavila sva levo mimo lične hišice, pred katero stoji lesen kip ženske z brento. Kmalu zatem se je povprek postavila markirana asfaltna cesta iz Makol; to je stičišče poti, med katerima sva izbirala v Makolah, tako da so naju poslej vodile markacije. Tu, pri Erkerju v Hrastovcu 11, naj bi po vodniku imeli žig. Pri sosednji hiši (12) sva zavila levo na kolovoz in se po rahlem spustu pri na novo pozidani hišici začela spet nekoliko vzpenjati v desno. Dosegla sva zelo ozko asfaltno cesto, ki se spušča proti hišam Hrastovca pod Bočem, mimo Lešnika k Domišaku (dobrih 100 m pred njim se asfalt konča), po kakih 250 m pa se s ceste odcepi desno v breg kolovoz. Za Domišakom se dviga Stavski ali Tolsti vrh. Mimo zarjavele prikolice, podobne majhnemu vagonu, krmilnice in kupa hlodov sva znova prišla do gozdne ceste, na katero bi bila morala po zemljevidu zaviti levo, a markacije so naju vodile desno okoli hriba. S ceste sva se znova povzpela v breg in pot naju je pripeljala do preže na kovinskem podnožju, kjer je zavila ostro desno nazaj. Zaradi obilice suhega listja je bila večinoma slabo vidna, a je odlično markirana, gozd pa je pregleden, ker ni podrasti. Takoj po tistem, ko sva desno med drevjem opazila prežo in krmilnico, sva se spustila na gozdno cesto in desno po njej. Kmalu se je pred nama odprla jasa z nenavadnim imenom Formila z nekaj kotanjami (v eni je bilo "jezerce"). Do nje sva hodila slabi dve uri.
Levo ob jasi sva prišla na novo cesto, ob kateri na deblih piše Makole (nazaj) in na Dom Boču (desno). Najbrž sva (sem!) se preveč ubadala s "smešnim" napisom – kljub jasnemu napotku sva zavila levo namesto desno, zato je bilo nadaljevanje poti precej daljše, kot bi bilo treba, dejstva pa se (seveda) niso ujemala z opisom v vodniku. Markacije so naju vodile z gozdne ceste na kolovoz, z njega pa spet na cesto, ki je desno (v klanec) asfaltirana. Kažipot nazaj Boč Čez Formilo tik pred njo nama je prvi dal misliti, da sva ga nekje polomila. Čez čas naju je desno nad asfaltno cesto presenetila lepa hiša, pri kateri se asfalt konča. Spustila sva se levo pod njo, na dnu spusta pa za kažipotom desno Planinski dom na Boču 50 min. Še toliko?! Ko se je gozdna cesta združila z drugo, sva na oddaljenem drevesu desno od križišča opazila napis Makole, ki usmerja na drugo cesto, ne na to, po kateri sva prišla midva. Očitno sva ga res polomila. Ko naju je bližnjica skozi gozd naslednjič pripeljala na cesto, se je ta celo spustila, tako da sem se začela spraševati, ali bom ta dan res videla Boč. No, v eni uri sva vendarle prikolovratila od Formile do Planinskega doma na Boču. Na bližnjem hribčku stoji prikupna cerkvica sv. Miklavža, na drugem pa poleg ograjenega rastišča velikonočnic spomenik tej redki roži. V okolici doma so še kamninski steber s tablo o zgodovinskih dobah in kamninah ter obvestilne table o gozdni učni poti in črnem topolu na Boču.
Že od doma se vidita oddajnik in razgledni stolp na obeh vrhovih gore (le kako si je prislužila ime Štajerski Triglav?). Ko sva pojužinala, sva za domom zavila na gozdno cesto, kjer sta se nama ponujali desno Senčna pot in levo pot mimo jame Balunjače, obe enako dolgi (45 minut). Izbrala sva drugo. Tisti del, ki teče ob skalni steni, je deloma zavarovan z jeklenicami. Jama je menda dolga kakih 50 m, a midva sva "raziskala" samo vhodni del. Z markirane poti sva se po kratkem namarkiranem odseku povzpela do gozdne ceste, ki se konča pri oddajniku, kjer je skrinjica PD RTV Ljubljana (nisem je mogla odpreti, a ker Jani – čeprav televizijec – ni član društva, ni bil posebno žalosten). Spustila sva se nazaj na markirano pot in se mimo vodnega zbiralnika napotila proti naslednjemu vrhu. Tu je vojaško območje, kjer je "gibanje omejeno" in "prepovedan dostop". Pod plapolajočo zastavo vodi potka k razglednemu stolpu. Ker nama je Miklavž priskrbel lep dan brez padavin, celo nekaj sonca sva bila deležna, se nisva pritoževala, ko je zgoraj ledeno brilo in ni bilo posebnega razgleda.
Vrh sva zapustila po Senčni poti, nato pa sva se vračala po poti vzpona, le pri gor grede opaženem napisu Makole sva šla v smer, kamor kaže. S precejšnjim "dobičkom": že v 5 minutah sva se znašla na Formili, gor grede (po napačni poti) pa sva hodila kar pol ure. Do stičišča poti nad Makolami je šlo spet po starem, tam pa nisva zavila levo proti Brvenu, od koder sva prišla zjutraj,
ampak sva nadaljevala naravnost po asfaltni cesti čez Plate med vinogradi in vikendi po drugi strani doline. Ob cesti stoji kapelica sv. Urbana, zavetnika vinogradov. Že v mraku sva se znašla na razcepu, kjer sva zjutraj izbrala nemarkirani kolovoz namesto te markirane ceste, a do avta ni bilo več daleč.
Razloga za Boč na Miklavževo soboto sta bila dva: lepša vremenska napoved za vzhod in Miklavževa cerkvica pod goro. Vreme nama je dobri mož priskrbel prav lepo, nisva pa imela tolikšne sreče kot lani nad Katarijo, ko nama je tudi odprl duri svoje cerkve in naju celo obdaril. Maša pod Bočem je bila napovedana šele za zvečer.
Skozi vas vodi asfaltna cesta mimo (tokrat žal praznega) štorkljinega gnezda in nekaj skulptur makolske forme vive. Na križišču sva zavila levo, nato pa sva imela na razcepu pri enem izmed kipov izbiro: markirana cesta zavije levo čez Platé, naravnost pa teče nemarkiran kolovoz čez Brveno. Izbrala sva tega. Nekaj časa je šlo po ravnem, nato pa sva se vzpenjala med vinogradi in gorcami ter dosegla asfaltno cesto pod budnim očesom ovc na tamkajšnji kmetiji. Zavila sva levo mimo lične hišice, pred katero stoji lesen kip ženske z brento. Kmalu zatem se je povprek postavila markirana asfaltna cesta iz Makol; to je stičišče poti, med katerima sva izbirala v Makolah, tako da so naju poslej vodile markacije. Tu, pri Erkerju v Hrastovcu 11, naj bi po vodniku imeli žig. Pri sosednji hiši (12) sva zavila levo na kolovoz in se po rahlem spustu pri na novo pozidani hišici začela spet nekoliko vzpenjati v desno. Dosegla sva zelo ozko asfaltno cesto, ki se spušča proti hišam Hrastovca pod Bočem, mimo Lešnika k Domišaku (dobrih 100 m pred njim se asfalt konča), po kakih 250 m pa se s ceste odcepi desno v breg kolovoz. Za Domišakom se dviga Stavski ali Tolsti vrh. Mimo zarjavele prikolice, podobne majhnemu vagonu, krmilnice in kupa hlodov sva znova prišla do gozdne ceste, na katero bi bila morala po zemljevidu zaviti levo, a markacije so naju vodile desno okoli hriba. S ceste sva se znova povzpela v breg in pot naju je pripeljala do preže na kovinskem podnožju, kjer je zavila ostro desno nazaj. Zaradi obilice suhega listja je bila večinoma slabo vidna, a je odlično markirana, gozd pa je pregleden, ker ni podrasti. Takoj po tistem, ko sva desno med drevjem opazila prežo in krmilnico, sva se spustila na gozdno cesto in desno po njej. Kmalu se je pred nama odprla jasa z nenavadnim imenom Formila z nekaj kotanjami (v eni je bilo "jezerce"). Do nje sva hodila slabi dve uri.
Levo ob jasi sva prišla na novo cesto, ob kateri na deblih piše Makole (nazaj) in na Dom Boču (desno). Najbrž sva (sem!) se preveč ubadala s "smešnim" napisom – kljub jasnemu napotku sva zavila levo namesto desno, zato je bilo nadaljevanje poti precej daljše, kot bi bilo treba, dejstva pa se (seveda) niso ujemala z opisom v vodniku. Markacije so naju vodile z gozdne ceste na kolovoz, z njega pa spet na cesto, ki je desno (v klanec) asfaltirana. Kažipot nazaj Boč Čez Formilo tik pred njo nama je prvi dal misliti, da sva ga nekje polomila. Čez čas naju je desno nad asfaltno cesto presenetila lepa hiša, pri kateri se asfalt konča. Spustila sva se levo pod njo, na dnu spusta pa za kažipotom desno Planinski dom na Boču 50 min. Še toliko?! Ko se je gozdna cesta združila z drugo, sva na oddaljenem drevesu desno od križišča opazila napis Makole, ki usmerja na drugo cesto, ne na to, po kateri sva prišla midva. Očitno sva ga res polomila. Ko naju je bližnjica skozi gozd naslednjič pripeljala na cesto, se je ta celo spustila, tako da sem se začela spraševati, ali bom ta dan res videla Boč. No, v eni uri sva vendarle prikolovratila od Formile do Planinskega doma na Boču. Na bližnjem hribčku stoji prikupna cerkvica sv. Miklavža, na drugem pa poleg ograjenega rastišča velikonočnic spomenik tej redki roži. V okolici doma so še kamninski steber s tablo o zgodovinskih dobah in kamninah ter obvestilne table o gozdni učni poti in črnem topolu na Boču.
Že od doma se vidita oddajnik in razgledni stolp na obeh vrhovih gore (le kako si je prislužila ime Štajerski Triglav?). Ko sva pojužinala, sva za domom zavila na gozdno cesto, kjer sta se nama ponujali desno Senčna pot in levo pot mimo jame Balunjače, obe enako dolgi (45 minut). Izbrala sva drugo. Tisti del, ki teče ob skalni steni, je deloma zavarovan z jeklenicami. Jama je menda dolga kakih 50 m, a midva sva "raziskala" samo vhodni del. Z markirane poti sva se po kratkem namarkiranem odseku povzpela do gozdne ceste, ki se konča pri oddajniku, kjer je skrinjica PD RTV Ljubljana (nisem je mogla odpreti, a ker Jani – čeprav televizijec – ni član društva, ni bil posebno žalosten). Spustila sva se nazaj na markirano pot in se mimo vodnega zbiralnika napotila proti naslednjemu vrhu. Tu je vojaško območje, kjer je "gibanje omejeno" in "prepovedan dostop". Pod plapolajočo zastavo vodi potka k razglednemu stolpu. Ker nama je Miklavž priskrbel lep dan brez padavin, celo nekaj sonca sva bila deležna, se nisva pritoževala, ko je zgoraj ledeno brilo in ni bilo posebnega razgleda.
Vrh sva zapustila po Senčni poti, nato pa sva se vračala po poti vzpona, le pri gor grede opaženem napisu Makole sva šla v smer, kamor kaže. S precejšnjim "dobičkom": že v 5 minutah sva se znašla na Formili, gor grede (po napačni poti) pa sva hodila kar pol ure. Do stičišča poti nad Makolami je šlo spet po starem, tam pa nisva zavila levo proti Brvenu, od koder sva prišla zjutraj,
ampak sva nadaljevala naravnost po asfaltni cesti čez Plate med vinogradi in vikendi po drugi strani doline. Ob cesti stoji kapelica sv. Urbana, zavetnika vinogradov. Že v mraku sva se znašla na razcepu, kjer sva zjutraj izbrala nemarkirani kolovoz namesto te markirane ceste, a do avta ni bilo več daleč.
Razloga za Boč na Miklavževo soboto sta bila dva: lepša vremenska napoved za vzhod in Miklavževa cerkvica pod goro. Vreme nama je dobri mož priskrbel prav lepo, nisva pa imela tolikšne sreče kot lani nad Katarijo, ko nama je tudi odprl duri svoje cerkve in naju celo obdaril. Maša pod Bočem je bila napovedana šele za zvečer.
Ni komentarjev:
Objavite komentar